Aleksandra s svojim širokim pogledom deli svoje znanje in bogate življenjske izkušnje. V naš prostor je s svojo knjigo V opoju narcisa vnesla znanje in vedenje o toksičnih odnosih z osebami z narcistično motnjo. Ustanovila je svojo FB skupino s čudovitim imenom Vrtnice, kjer s svojim zgledom in znanjem pomaga mnogim, kako in zakaj je treba toksične odnose prepoznati in se predvsem osredotočiti nase. Organizira tudi delavnice, kjer se ljudje med seboj povežemo, kjer se ustvari zaupen prostor bližine. Ker je človek socialno bitje, je moč in energija skupine večja, kot če popolnoma sam iščeš rešitve. Skupina ti namreč nudi pogled nase z različnih zornih kotov, ti reflektira pogled na svet in na tebe samega.

Za skupino Vrtnice sem izvedela od prijateljice. Z njo sem šla na prvo srečanje skupine, imeli smo super druženje v naravi in takrat sem spoznala, da to skupino res potrebujem. Takrat sem imela res težko obdobje, sama s sabo in možem. V skupini sem spoznala nove ljudi s podobnimi problemi, s katerimi se lahko brez skrbi pogovorim, jim zaupam, sprejemam njihove nasvete.
Ustanoviteljica Aleksandra je tako srčen, sočuten in razumevajoč človek, nanjo pa se lahko obrnem vsak trenutek, ko sem obupana, ko ne vem, kako naprej.
Hvaležna sem za to skupino, saj mi zelo pomaga, ker spoznavam sebe in se spreminjam za naprej, da bom lahko bolj mirno živela.

Vrtnica ... Čudovita roža z ostrimi trni. In prav izkušnja s trni odraža člane skupine. Ranjenost, pred katero človek beži in hkrati išče sprejetost, tisti obliž tople besede razumevanja in upanja. To smo »vrtnice«.
In kot vrtnica potrebuje svetlobo za svojo rast, tako je Aleksandra »sonce« te skupine. Čudovita, topla in čutna oseba, katere besede dobesedno božajo dušo, a hkrati tudi odločna ženska. Cenim neposrednost njene komunikacije, v kateri jasno povezuje strokovnost in psihologijo človeka z osebno izkušnjo ranjene duše. Hvala Aleksandri, da tako srčno in predano skrbi za vsak cvet »vrtnic«.

Zame je Aleksandra zaupanja vredna terapevtka, ki bi ji v svoje roke z zaupanjem položila svojo ali ranjene duše tistih, ki jih imam najraje, ne glede na njeno formalno terapevtsko izobrazbo.
Aleksandra, tvoja moč in tvoje znanje so izkušnje, tvoje toplo srce in tvoj mir. Kolikor globlje gremo vase, toliko bolj imam občutek, da nismo samo neka formalna skupina, kjer predavaš, ampak da ti je mar za vsakega, ki si zeli vodstva, razumevanja, pomoči in biti del Vrtnic, ki, upam, bomo enkrat vse zacvetele.

Prihod v skupino me je navdal z upanjem. Ob prebiranju Aleksandrinih zapisov in ogledu videoposnetkov, ki jih je javno delila, še pred ustanovitvijo skupine, sem začutila, da se z njeno vsebino zlivam. Da se zlivam z Aleksandrino toplino, milino, sočutjem in svetlobo, ki jo širi. Njena zgodba spodbuja in budi vse nas, da ne ostajamo v vlogi žrtve, ampak stopimo iz trdnega oklepa, ki nam ne sluzi več. Iz oklepa, ki nas tišči, nam zmanjšuje kapaciteto vdiha in nas rigidno iz dneva v dan vrača v vzorce, ki so nam bili vgravirani že v otroštvu.
Neizmerno hvaležna sem, da sem članica skupine že od samega začetka. Toliko modrosti nam je Aleksandra predala, toliko poguma nam je vlila, toliko miru nam je zasejala ... Njen glas, ob spremljavi prijetne relaksacijske glasbe, zveni tako materinsko in pomiritveno, da me popelje v obdobje otroštva. Počutim se kot majhna punčka, ki mami sedi v naročju, medtem ko me ta vodi po PRAVI poti ... poti, ki bi morala biti, pa ni bila ... Pa vendar je tukaj še ena priložnost. Odprem oči in vidim sebe. Odraslo sebe. Pomiritveni glas in modrosti odzvanjajo v meni, prinašajo nove občutke in me učijo novih spoznanj ... Hvaležna sem, da sem lahko del skupine, v kateri se počutim varno, sprejeto in ljubljeno.

Vedeti, da te nekdo končno sliši in razume – neprecenljivo. To je bilo tisto, kar me je najprej pritegnilo v skupino in k Aleksandri. Po letu dni dela v skupini in individualno z Aleksandro lahko rečem, da ne bi bila tu, kjer sem danes, brez nje. S svojim delom in programom pa tudi s svojo sočutnostjo, srčnostjo in pripravljenostjo, da mi stoji ob strani, mi je dobesedno spremenila življenje. Zaradi nje sem spoznala osebo, v katero nisem več verjela – sebe. Hvala, Aleksandra.

Vrtnica sem od lanske pomladi. Zame je članstvo v tej skupini odrešujoče in v Aleksandrini družbi zelo toplo in prijetno, prostor, kjer sem se končno lahko ustavila in zadihala. Že zelo dolgo nisem kje zadihala, če sploh sem kdaj. Tu sem spoznala njen Program samookrepitve in navdušeno ugotovila, da je zelo ciljno naravnan in inovativno zasnovan. Omogoča nam poglobljen pogled vase, ki uvodoma vključuje ozaveščanje in odpravo škodljivih obrambnih mehanizmov kot temelj dela na nas samih. Na tej točki sem uvidela, da je prvi odnos, ki ga moramo na novo zgraditi, odnos, ki ga imamo sami s seboj, in ne odnos, ki ga imamo s partnerjem. Spoznanje, da nam on nič »ne dela«, da si vse »delamo sami«, je kar zahtevno sprejeti. No, a na srečo le na začetku, saj nas Aleksandra skrbno vodi skozi proces edukacije, sicer bi šlo res težko, priznam.
Če povzamem, je bil zame najpomembnejši uvid, da moram najprej stopiti v lep, sočuten, prijazen in zdrav odnos s sabo. Predpogoj je, kot že navedeno, soočenje z lastnimi obrambnimi mehanizmi, napačnimi prepričanji, nato te mehanizme odpraviti in tako stopiti v stik sami s sabo. Ta proces nujno zahteva soočenje z bolečino, ki je v vsakem od nas. Na tej točki nas Aleksandra opominja in spodbuja, da gre za bolečino, ki je nujna, včasih nevzdržna, ampak odrešujoča, saj na koncu mine, podobno kot pri porodu, na neki točki se porodna bolečina konča in nastane novo življenje. Čistimo škodljive vzorce, ki nas držijo v toksičnih odnosih.
V Programu samookrepitve se okrepimo do te mere, da pridobivamo pozitivno samopodobo in samozavest, predvsem pa moč, kajti ranjeni ljudje smo nemočni ljudje. Pridobljena moč, podkrepljena z zaupanjem v nas same in v višje dobro, je naše orodje za spremembe. Motivirajoče deluje tudi spoznanje, da s tem, ko opolnomočimo sebe, opolnomočimo tudi naše otroke, ki skupaj z nami (po)doživljajo toksične vzorce. Na nas odraslih je, da te vzorce prekinemo, podremo lastne iluzije in začnemo pisati nove vzorce za nas in naše otroke. Moč, ki se z delom v tej skupini prebudi v nas (ves čas je namreč z nami, vendar je ne čutimo, zato dopuščamo vse oblike nasilja in posledično ne postavljamo meja), je nujno potrebna za izhod iz toksičnega odnosa, kar je naš primarni, a ne končni cilj. Naslednji cilj je zdržati skozi obdobje ločitve/zapustitve in končno stopiti v zdrav odnos s samim sabo in šele nato v nove zdrave, izpolnjujoče medosebne odnose.
Ko podiramo iluzije, spet zelo boli. Zame je bilo prelomnega pomena, ko je padla še zadnja iluzija, to je bila iluzija družine. Narcis je decembra odšel sam (ja, tudi to se zgodi, seveda le v primeru, da je našel zamenjavo) in na silvestrovo ni želel k meni in otrokoma. To me je zelo prizadelo, podrla se je še zadnja iluzija, ki me je držala priklenjeno v toksičnem odnosu, iluzija družine. Vse se je razblinilo, ničesar več ni bilo, padala sem v brezno in padala. V praksi je bilo to videti tako, da sem vse silvestrovo prejokala, otroka sta me začudena opazovala. Treščila sem ob dno. Padec je boleč, priznam. Tudi te občutke si moramo dovoliti, so nujni, so naši, so del nas, in v njih moramo zdržati. Ampak veste, kaj sem ugotovila? Da ko se razblinijo iluzije, s seboj odnesejo tudi strah. Strah pred zapuščanjem, strah pred izgubo, strah pred zavrnitvijo, strah pred neljubljenostjo. Še bolj odrešujoče, čeprav prvi trenutek šokantno, je spoznanje, da tega nikoli nismo imeli. Nikoli nismo bili ne sprejeti ne ljubljeni. In posledično ugotovimo, da dejansko nismo izgubili ničesar. Uvidimo, da smo končno, po toliko letih, po težkih mukah, v roke dobili največ, kar bi lahko, to je sebe. In z novim znanjem lahko sami s sabo delamo lepo, na način, po katerem smo vedno hrepeneli. To je ta moč, ki sem jo prej omenila. In zakaj tega nismo nikoli imeli? Ker smo živeli z napadalcem, osebo, ki je mislila izključno nase (ker drugače žal ne zmore), in v njem iskali ljubezen in sprejemanje. Seveda tega nikoli nismo dobili, saj se to dvoje izključuje.
Na podlagi dobrih izkušenj in že vidnih rezultatov dela na sebi vas vabim, da se vsaj poskusite pridružiti skupini ljudi, kjer boste razumljeni, in ne obsojani, sprejeti, in ne zavrnjeni, spoštovani, in ne razvrednoteni, slišani, in ne spregledani, predvsem pa ne boste sami.

Skupina je postala moje zatočišče, kamor lahko kadarkoli vstopim, kaj preberem, poslušam, vprašam ali se pogovarjam. V njej sem doživela že mnogo AHA momentov in uvidov, se nasmejala, pa tudi tulila. Moja pričakovanja so se več kot izpolnila, skupina je živa in se prilagaja trenutnim potrebam. V njej si vedno slišan in viden, seveda, če to želiš. Če želiš samo tiho spremljati, je tudi to možno. Spletnemu druženju smo dodali tudi terapevtska srečanja v živo. Meni je to veliko pomenilo, saj smo postali otipljivi ljudje in naše zgodbe so postale še bolj žive, naše doživljanje še bolj globoko in sočutno. Program, skozi katerega nas vodi Aleksandra, je zelo premišljeno in odlično postavljen. Gradimo zdrave temelje. Spreminjamo napačna prepričanja. Ozaveščamo obrambne mehanizme. Nagovarjamo bolečino, strah, žalost, sram, jezo. Počasi spoznavamo notranjega otroka. Vodenje je iskreno, direktno, brez olepševanja, pa vendar ljubeče in sočutno. Z mnogimi primeri. Kdor želi, lahko deli svoje izkušnje, svojo bolečino, svoj strah, svoje veselje, svoj uspeh, karkoli. To pomaga. To potrebujemo.
In kje sem trenutno jaz?
»Še tako grda resnica je lepša od najlepše laži, ker samo resnica vodi k rešitvam in spremembam, medtem ko nas laž drži ujete na mestu.« Ta Aleksandrin stavek se me je globoko dotaknil. Pravzaprav tako zelo, da me je zdramil in nekje v meni odkrhnil en delček obrambnega zidu, da sem bila zmožna pogledati skozi lino in uvideti svoje iluzije … Dva dni sem jokala kot dež, dva dni me je bolelo, bolelo, bolelo. Pa vendar ta bolečina nosi tudi neko olajšanje in upanje v premik naprej. Kot bi zavel svež veter in na svojih krilih nosil svoboden dih. Moje oči drugače vidijo. Svet je postal drugačen. Ne znam opisati, kako drugačen. Samo drugačen. Drugače slišim naravo, ptičje petje, tišino. Drugače čutim zemljo, prst pod rokami, zvezek, vodo … Mogoče bi se še najbolj približala z opisom, kot da se je dvignila siva koprena in očistila moj pogled in čutenje. Neizmerno sem hvaležna, ker sem končno odprla vrata, pred katerimi sem stala in stala, čakala in čakala … skoraj štiri leta … Auuuu … spet jokam, vendar je to jok bolečine z olajšanjem. Vse bo dobro.