SAJ JE ŠE PREMAJHEN ZA TRAVMO!!!

To, kar slišite v posnetku spodaj, je posledica travmatičnega dogodka, do katerega je prišlo pod prisilo institucij.
Otrok je jokal več kot uro in pol po dogodku.

Zgodba na žalost ni tako redka, kot bi si kdo domišljal. Lepo mlado dekle, ki je odraščalo brez očeta, se zaljubi v očarljivega moškega srednjih let. Čudovit par – kot z naslovnice svetovnih revij. Dekle sprva misli, da je našlo tisto pravo ljubezen. Tistega Pravega. Tako je možat, odločen, vse ve, vedno ima prav, nobenih dvomov, jasni nazori glede vsega, z ničimer ga ni mogoče zmesti. Prava skala v včasih kar divjem in razburkanem morju življenja.

A v resnici ni skala. V resnici je ostra čer. In dekle kmalu nasede nanjo in prvič zakrvavi.

Zavrti se tipični vrtinec toksičnih odnosov: na eni strani nasilje, na drugi strah. Na eni strani komanda, na drugi uboganje. Napadalec in žrtev. In drama, drama, drama. Rane niso vidne navzven, kajti zmerjanje, žaljenje, poniževanje, omalovaževanje, čustveno izsiljevanje, grožnje, manipuliranje, psihološko zavajanje, ignoriranje … ne puščajo modric. Če bi jih, bi dekle hodilo od nog do glave prekrito z njimi.

In potem se zgodi najhujše. Najhujše zato, ker bi moralo biti najlepše. Najhujše zato, ker se to ne bi smelo nadaljevati. In vendar najlepše, najlepše za dekle, ki ljubi. Ki je izgubljeno, a se išče in se počasi najdeva.
Rodi se otrok.

In v dekletu, ki je prej verjelo, da si tako zločinsko ravnanje do sebe nemara res zasluži, se zbudi MAMA. Mama, ki brez vsakega dvoma ve, da takemu ravnanju ne sme izpostavljati dojenčka. Mama, ki končno (u)vidi, da mora rešiti otroka – in sebe. Njen partner, ki z levo roko očara celotno okolico, doma kriči nad dojenčkom, ker ta joka. Zmerja ga, ker zaradi njega ne more spati. Govori, da ga bo ubil. Za nogico ga vleče po mizi. Štiri ure ga pusti neprevitega in lačnega. Obenem za vse to krivi partnerko in dalje izvaja nad njo nasilje, ki zdaj preraste tudi v telesno.

Izkaže se, da ima očarljivi gospod diagnozo resne duševne bolezni.

V družinske odnose mora posegati policija, saj sta mama in otrok pogosto v nevarnosti.

Vplete se tudi center za socialno delo.

Dekle, mama, naredi edino pravilno stvar: prekine odnos. Doseže prepoved približevanja. In pozneje nadzorovane stike med otrokom in očetom ob prisotnosti matere ali druge otroku bližnje osebe. Počasi se začne postavljati na noge. Otroku omogoča mirno, varno, ljubeče okolje. Izobražuje se o vsem, kar sta z otrokom preživela. Vstopi v proces psihoterapije. Življenje se začne umirjati, dobi obrise nečesa »normalnega«, upanje po letih zlorabe znova zasije.

Medtem očarljivi gospod doživlja uničujoče napade besa, kajti njemu ne bo nihče vzel otroka, najmanj pa neka zmešana mrha. Teši se z uživanjem nelegalnih substanc. Kljub prepovedi stikov jo zasipa s sporočili, ki nihajo od moledujočih prošenj, da bi ga vzela nazaj, do vulgarnih groženj, kaj vse ji bo naredil. Vmes je še cel spekter žaljivk, obtožb in psovk. Ko uvidi, da vse to očitno ne bo delovalo, se sklene maščevati preko otroka. Vzel ji ga bo! Ali vsaj dosegel polovično skrbništvo. Za začetek pa stike brez nadzora. Vloži tožbo.

In tu se začne najhujši del zgodbe. Sodišče ne upošteva očetovega profila (duševni bolnik, zasvojenec, nasilnik, manipulator) niti uradne dokumentacije (diagnoza, izvidi, dokazi o uživanju prepovedanih substanc, policijski zapisnik, prvotno mnenje CSD); sodišču zadostuje, da očarljivi gospod pove, da ni z njim nič narobe. Vmes se zamenja še osebje CSD. Socialna delavka, ki spremlja stike pod nadzorom in je priča, kako se dojenček boji očeta, da ne želi fizičnega stika z očetom, oceni, da je dojenček indoktriniran. Trdi, da mora dojenček doživeti separacijsko stisko. (Kaj je to in kako se ustrezno izvaja, lahko preberete tu: Ločitveni strah pri dojenčku.)

O stopnji razvoja možganov od rojstva do 2. leta in o tem, kaj je separacijska stiska in kako ob njej delovati, da NE pride do travmatizacije, lahko preberete na spletu še več. Tu velja poudariti le to, da tako majhen otrok NE more biti indoktriniran in da način, kako naj bi po mnenju CSD doživel separacijsko stisko, ni ustrezen, temveč je tak, kakršen pušča vseživljenjske posledice na otroku.

Mogoče si lahko za hip poskušamo predstavljati: naš svet so mama, babica, najožje življenjsko okolje. Ne znamo še zares misliti, kaj šele govoriti. Znamo pa čutiti. S tem smo se rodili. V svojem kratkem, komaj malo več kot enoletnem življenju smo izkusili veliko tega, kar čutimo kot prijetno, pa tudi nekaj tega, kar čutimo kot hud strah; slednje povezujemo z nekim obrazom, z nekim vonjem, ne razumemo še, kaj, kdo je ta človek, v razumu nimamo spominov na to, kako je kričal nad nami, nas pljuval, vlačil za nogo … imamo pa v telesu spomin na grozo, ob kateri so se nam aktivirali stresni hormoni, imamo občutek: občutek strahu, groze, bojazni, da bomo umrli.
In potem nas prinesejo v sobo in nas odložijo pri človeku, ki nam je vse to povzročil.

Ni mame.
Ni babice.
Je neka tuja gospa. In je Bavbav.
Ni mame.
Zapustila me je.
Sam sem.
Umrl bom.

Tako to doživljamo v ranem otroštvu.

Zmotno mišljenje, da stvari, ki jih doživimo do 2. ali 3. leta starosti, popolnoma pozabimo in nikakor ne vplivajo na nas, bi morali že zdavnaj tudi v Sloveniji vreči na smetišče medicinskih zablod, tja, kjer npr. leži prepričanje, da umivanje rok ni pomembno, da je vzrok neplodnosti izključno v ženski in da ženska vpliva na spol otroka, da se ženske neustrezno vedejo zaradi potujoče maternice (od tod beseda histerija), da lahko podedujemo izključno telesne značilnosti itd.

VSE se zapiše. Kar se ne zmore zapisati v zavest, v (raz)um, ker je ta še premalo razvit, se zapiše v čustva, občutke, nezavedno – in v telo.

Kaj ste dali zapisati v telo temu otroku, socialni delavci in sodniki?

* Zgodba je sestavljena iz več resničnih zgodb zaradi zaščite identitete; vsaka posamezna zgodba je enako “huda”.