ODRAŠČANJE OB NARCISU

Biti odrasel in reči, da tvoj starš ni v redu ali celo, da je do tebe škodljiv, da te izkorišča, ponižuje in ti zavida, je pri nas orjaški tabu. Zlasti če gre za mater.

Toda vsi naši starši so bili nekoč otroci. Odraščali so v obdobju, ko se praktično ni govorilo o psihoterapiji, o duševnih motnjah in težavah, v obdobju, ko je bil tisti, ki je potreboval pomoč psihiatra, označen za »norega« (in marsikje je še danes tako), v obdobju, ko torej ni bilo na voljo ne znanja ne pomoči, ko se še sploh ni govorilo, denimo, o zasvojenosti z odnosi, o osebnostnih motnjah, o toksičnih odnosih itd. Njihovi starši so odraščali v obdobju, ko je bila prva skrb preživetje, mnogi zaznamovani s travmami druge svetovne vojne. (In če gremo še dlje v preteklost, bomo odkrili le še bolj kruto življenjsko okolje.) Kako bi lahko v takih razmerah vzcveteli samozavedanje, zaupanje v svet in vase, delovanje iz ljubezni, sposobnost čutiti sebe in drugega, drznost biti pristen?

Nihče ni kriv za to – in tudi ta knjiga ne govori o krivdi ali krivcih. Tako je pač bilo. Zdaj je drugače, kajti čas je prinesel zorenje človeka in človeštva. In še bolj drugače bo – ko bomo zmogli biti pristni, ko bomo zmogli svoja čustva čutiti, (konstruktivno) izraziti in deliti v resnično bližnjem, intimnem odnosu (»intima« nima v tem pomenu nobene neposredne zveze s spolnostjo).

Kako lahko rastemo, kako lahko spremenimo sebe in s tem svoje potomce? Tako, da pogledamo resnici v oči. Težavo lahko začnemo reševati, šele ko jo (u)vidimo in prepoznamo. To pomeni: ko uvidimo, kaj ni bilo v redu z odnosom naših staršev do nas, lahko poskrbimo, da ne bomo ponavljali istih ali sorodnih napak. To zares uvideti pa pomeni temeljito pogledati vase, v svoje otroštvo, in z odraslimi očmi opredeliti, kaj je bila naša odgovornost, ko smo bili otroci, in kaj ne. Kaj nam je bilo »naloženo«. In česa nismo dobili, pa po tem še vedno hrepenimo in to iščemo na napačnih mestih, pri neustreznih partnerjih in celo pri lastnih otrocih (s čimer nadaljujemo postarševanje, o katerem ta knjiga v več poglavjih – zlasti v 8., 9. in 11. – podrobno govori, čeprav ne s tem izrazom). Ko sprevidimo napake svojih staršev in ko resnično razumemo in začutimo, kako so vplivale na nas – in zakaj so jih delali – lahko to prerastemo, kar pomeni: odpustimo in se naučimo delati drugače. Z drugimi besedami: staršem lahko zares odpustimo in morda tudi začutimo kanček resnične ljubezni do njih (in ne tiste »ljubezni«, ki smo se je naučili kot otrok in je omadeževana s strahom, občutkom sramu in krivde, z dolžnostjo ali slepim oboževanjem), šele ko prepoznamo njihove napake in razumemo, zakaj so jih delali. Ko začutimo do njih iskreno in globoko sočutje, ker se zavedamo, kako hudo je bilo njim, ko so bili otroci. Do te točke ne vodi nobena bližnjica. Z nobeno afirmacijo ali duhovnimi modrostmi (npr. o dušnih dogovorih) ne pridete tja, če ne greste prej skozi zelo težek, razdirajoč, a očiščujoč in odrešujoč proces samospoznavanja in ozaveščanja širše in globlje slike, kakršen je opisan v tej knjigi.

Branje te knjige je osnova. Je opora, na katero boste naslonili svoj proces, zlasti ko bo hudo in ko se vas bo polotil dvom. Ko vam bo neozaveščena okolica (ki je za zdaj še v večini) začela trkati na vest, češ, »Mama je ena sama« ali »Očka je pa le očka«, in ne bo razumela, da lahko sebe in tudi svoje starše, kaj šele svoje otroke, osvobodite samo z resnico. »Kult svetih staršev« ni resnica, ampak je točno to – kult.

Slovenski avtorji so že začeli bezati v ta osir. Iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače (Milena Miklavčič) se mi je najbolj zasidrala v spomin zgodba o možu, ki je z verigo tepel nosečo ženo in o tem menil: »Če tega [otroka] ne bo, bom pa drugega naredil.« Taka je bila marsikje mentaliteta še pred sto leti in celo manj. Alenka Puhar v Prvotnem besedilu življenja temeljito razstre z romantičnimi miti prekrit pogled v preteklost; tudi o Mariji Tereziji, ki je pri nas simbol razsvetljene vladarice, lahko preberemo kaj, kar nas bo povsem osupnilo in zgrozilo. Da o ustoličenju Prežihove Hudabivške Mete kot simbola dobre matere sploh ne govorimo. Ampak – taki časi so bili. Nobenega smisla nima, da bi vse to obsojali; izjemen smisel pa se ima iz teh vpogledov v nedavno zgodovino čim več naučiti in prepoznati, katera napačna prepričanja, mnoga vkomponirana v pregovore in popularno kulturo (nekaj o tem lahko preberete v knjigi Loti Palmer V opoju narcisa), še vztrajajo tako v družinah kot v širši družbi ter kako uničujoče vplivajo na kakovost našega življenja.

Ko boste vstopili v proces ozaveščanja in celjenja, boste potrebovali nekoga, ki vas bo sočutno poslušal. In na neki točki tudi nekoga, ki vas bo podprl še kako drugače in vas vsaj majčkeno usmeril. Poiščite pomoč. Samo branje in izobraževanje o tem ne bo dovolj. Številne težave, težki spomini in travme so skriti v podzavesti, v nezavednem, v telesu. Pri zdravljenju je ključen celovit pristop, ki vključuje delo na zavedni, umski ravni (npr. psihoanalitična psihoterapija), na čustveni ravni (npr. relacijska družinska terapija, EFT), na telesni ravni (terapije, ki se ukvarjajo s telesnim izražanjem in izpuščanjem travm, gestalt) in na duhovni ravni – v približno tem zaporedju. Ne pričakujte, da vas lahko kdo »ozdravi«; lahko pa vam pokaže pot, vas pouči o strukturi zdravljenja in vam preda orodja, s katerimi se boste ozdravili sami. Ta moč je v vas – in to je nekaj najlepšega, nekaj, česar vam ne more nihče vzeti. Samo odkriti jo morate. Samo spomniti se morate – kajti nekoč ste se je že zavedali.

Dovolite si začutiti tudi tisto, kar boli. Ne recite »Tak/-a pač sem«, ker to preprosto ne drži. Smo taki, kakršne so nas »naredili«. Kdo? Ne le starši, tudi širša družina in sorodstvo, sosedje, vaška skupnost, vrtec in šola. Ko nam v odraslosti življenje začne na razne neprijetne načine kazati, da nekaj ni v redu – je to klic, ki ga ne smemo preslišati. Klic k temu, da očistimo sebe in svojo rodovno linijo bolečine, zavor, obupa, bežanja od sebe (kar se po rodovih kaže z alkoholizmom, samomorilnostjo, depresijo – običajno nediagnosticirano, s splavi, neželenimi otroki, zavrženimi otroki, s prekinjenimi stiki med člani družine/rodbine in še in še), da zase in za svoje potomce ustvarimo drugačno, lažjo, svetlejšo pot, pot, na kateri bodo sočutje do sebe, delovanje iz ljubezni, iskrena bližina, zmožnost zares videti, slišati in sprejemati bližnje ter prevzeti odgovornost za svoje ravnanje, mišljenje in čutenje nekaj samoumevnega.

Knjigo lahko v prednaročilu (ugodneje!) naročite tu.

Viri fotografij:

1. in 3.: internet.

2.: Naslovnica knjige, Chiara, oblikoval Žiga Valetič.

4. in 5.: Pia Albolena Repič.