Sprejemanje sebe

SPREJEMANJE

Prav. Uzrli smo resnico o sebi. In ni nam všeč. Najrajši bi jo spet zakopali globoko pod naslage iluzij (»Saj bo bolje«), zanikanja (»Pretiravam, saj to nič ni«) in posploševanja (»Drugi so še slabši«) ter pred njo pobegnili s katero izmed številnih metod, pri izumljanju katerih smo nadvse ustvarjalni (navade, razvade, zasvojenosti, kamor spada vse od alkohola do anoreksije, od ustvarjanja lažnih profilov na FB do deloholizma itd.). »Vemo« namreč, da je to edina rešitev, da lahko živimo naprej.

Pa ni res. Tako lahko životarimo naprej, ne pa polno živimo. Rešitev je vedno več, in najboljše so praviloma v sredini, nikoli v eni ali drugi skrajnosti. Tako tudi v tem primeru: resnico – in z njo sebe – moramo sprejeti.

PODOŽIVETJE IN PREVREDNOTENJE

Pošteno povedano, je ta vrh marsikdaj še težje osvojljiv kot prvi. Če je šlo pri prvem predvsem za spoznavanje, je drugi bolj stvar učenja. Pa ne mehaničnega drdranja pozitivnih afirmacij, ampak sinteze celotne naučene snovi. Tu nam pridejo prav znanja s področja psihologije in psihopatologije ter antropologije in drugih družbenih ved. Ni treba diplomirati iz njih, dovolj je prebrati pet, šest kakovostnih knjig. To znanje nam pomaga pri popravljanju tistih naših »resnic«, ki to niso, oziroma tistih globoko vsajenih prepričanj, ki so posledica travme, ne pa varne izkušnje s svetom. Npr. Sramujem se samega sebe.

Ko ugotovimo, od kod to prepričanje, to čustvo izvira (ko se spomnimo dogodka/dogajanj, ki so ga porodila, in ga/jih podoživimo), lahko situacijo prevrednotimo skozi oči odraslega (praviloma namreč tovrstne »resnice« nastanejo v otroštvu, mnoge že pred tretjim letom starosti!). Razumemo vzgibe, ki so povzročili, da so nam npr. starši, varuhi, vzgojitelji, vrstniki govorili, da smo grdi, hudobni, neumni, nesposobni, nezaželeni … Razumemo bistvo: da so to govorili iz nekih svojih, nam morda neznanih vzgibov, ki z nami in resničnostjo niso imeli zveze. Zdaj je čas, da to čustvo na novo opredelimo. Da, bili smo ranjeni, prizadeti, užaljeni, ponižani; a to je bilo daleč v preteklosti. Zgodilo se je nam, vendar ne zaradi nas. Kot otroci smo ponotranjili nekaj, česar v odraslosti ne bi – in čas je, da to vrnemo nazaj tja, kamor spada: ven.

Če dvomimo, se spomnimo osnov otroške psihologije. Dojenček »misli«, da je mama na svetu zaradi njega (in ne obratno). Malček misli, da se ves svet vrti okoli njega in da lahko vpliva na zunanje dogodke in ljudi (»Če si bom nekaj dovolj močno želel, se bo uresničilo« – to je ena najbolj trdovratnih zmot, ki nas lahko spremljajo v odraslost). To prepričanje nas spremlja tja do pubertete (ali še dlje). Tipični primer je to, da se otroci krivijo za ločitev staršev. Kot otroci svet razumemo drugače, zelo enodimenzionalno – in taka so pogosto tudi načela, ki jih pogosto prinesemo tudi v odraslost. Verjetno ima vsak od nas izkušnjo, ko je kot odrasel doživel pravcati deja vu nečesa iz otroških let, o čemer je bil prepričan, da se ne more več ponoviti. Na primer spajdašenje dveh »prijateljic« proti tretji. Laž z namenom izogniti se odgovornosti. Mobing na delovnem mestu. Trmarjenje in kuhanje mule. Maščevanje. Se spomnite otroške igre »zemljo krast« ali »monopoli«? Pomislimo, kje so zametki vojn, mahinacij za oblast, političnih demagogij in ostalega, kar se dnevno izvaja po svetu, in to s strani odraslih (otrok)!

Sprejemanje samih sebe takih, kot smo, se zdi morda na prvi pogled sila preprosto. Pa ni. Dober, čeprav skrajni primer lahko spoznate, če preberete knjigo Camerona Westa Prva oseba množine. Avtor z disociativno motnjo osebnosti (t. i. multipla osebnost) opisuje, kako je še lep čas po tistem, ko je ozavestil mnoge podosebnosti in se soočil s strašljivimi spomini o spolnih zlorabah, ki so jih te podosebnosti nosile v sebi, raje verjel, da je pač nor, kot pa da je vse, česar se spominja, resnično. (Izvor: otroško prepričanje, da je sam kriv za stvari zunaj sebe.) Ali pa pomislimo na žensko, ki se raje vse življenje pusti zlorabljati (bodisi fizično bodisi psihično), ker sta škoda in nevarnost, ki ju vsaj pozna in ju je »navajena«, v njenih očeh varnejši kot neznano, tisto, kar bi doživela, če bi zapustila partnerja in poiskala psihoterapevtsko pomoč.

TEMNA NOČ DUŠE IN VEČNA ISKRA

Zato sprejemanje samih sebe terja pogum. Če nenehno živimo v zanikanju ali v prepričanju, da smo žrtve življenja, se lahko s tem ali onim neustreznim obrambnim mehanizmom tako močno poistovetimo, da se bojimo, da bi se razsuli, če bi ga opustili. In na neki način se tedaj res »razsujemo« (v duhovnih sferah pravijo temu »temna noč duše«). Dobra novica pa je, da z nas odpade samo tisto, kar je bilo zgrajeno na trhlih temeljih, kar je že dolgo pokalo in se krušilo in kar bi nas prej ali slej verjetno pokopalo. To, kar v resnici smo, se namreč ne more sesuti. In nas ne more zapustiti. Vedno je z nami.

Ob tem se spomnim anekdote iz svojih gimnazijskih časov. Pri slovenščini smo obravnavali neko književno delo, ob katerem je profesorica pripomnila: »Ja, saj si lahko tako srečen, da te že boli.« Moja »črnohumorno« naravnana sošolka pa je dodala: »Ali pa te tako boli, da si že srečen.«

Vsi smo se nasmejali temu (navideznemu) oksimoronu. A v zadnjih letih so mi te njene besede pogosto zazvenele v spominu. Tudi bolečino lahko »zlorabimo« za to, da se vsaj na enem področju počutimo »boljše« od drugih – ker prenesemo več kot oni. Gre za pogost motiv – drugi je nuja po vzpostavitvi nadzora nad vsaj enim področjem življenja, tretji pa dušenje notranje bolečine z zunanjo – raznovrstnih (samo)destruktivnih vedenj in ravnanj, npr. samopoškodovanje, odrekanje (askeza), anoreksija itd. V ozadju je seveda silna duševna stiska, zato so vsa taka dejanja in ravnanja ujeta v začarani krog, ki poganja samega sebe.

PRAZEN KROG

In ena zelo pogostih tovrstnih bolečin je tista, ki spremlja “nesrečno pravo ljubezen”. Odtekli smo prazen krog, če lahko na koncu življenja svoje poslanstvo opredelimo predvsem s tem, da smo nesrečno ljubili oziroma žalovali za neizpolnjeno ljubeznijo. To v resnici pomeni, da smo bili mi sami nesrečni in neizpolnjeni. Pa ne zaradi neudejanjene ljubezeni, temveč zaradi nečesa, kar smo v sebi zatrli in pozabili: svoje duše, jedra, biti, kakor pač temu želite reči.