Rodila sem se leta 1976 na dan žena. Ali je to naključje ali ne, presodite sami. Vsekakor so me, odkar pomnim, neznansko zanimali odnosi. Zakaj ženske ostajajo z možmi, ki jih zmerjajo, celo tepejo? Ali je ljubeče partnerstvo res samo stvar sreče? Kako lahko ljudje prenašajo varanje? Kako pride do razcepljene osebnosti? Kakšna bolezen je v resnici anoreksija? Kako je sploh mogoče, da prihaja do spolnih zlorab? Kako ozdraviti strto srce? Taka in še na kupe drugih vprašanj so me mučila že v najstniških letih. Od zgodnjih dvajsetih sem se spopadala tudi z depresijo.
Nova preizkušnja me je čakala, ko sva z možem želela uresničiti svojo največjo željo: dobiti otroka. Diagnoza: neplodnost. Takrat sem se prvič v življenju zatekla v duhovnost, k molitvi – pa ne po kakšnem obrazcu, ampak čisto po svoje, iz srca. In delovalo je. A preden bi se lahko zares prepustila sreči, je udarila nova groza: moj oče je vstopil v drugo fazo alzheimerjeve bolezni, kar je med drugim pomenilo, da ni bil več varna oseba, da je bil občasno neobvladljiv, da me pogosto ni spoznal, svojih vnukov pa se ni niti zavedal. Kmalu ga je bilo treba dati v dom, in tako sem bila deležna – posredno – še izkušnje tovrstne institucionalizacije. Njegovo trpljenje pa tudi psihični teror, ki ga je vršil nad nami (seveda zato, ker je bil bolan), sta me globoko zaznamovala. Naučila pa sem se tudi, da je smrt del življenja in da je lahko tudi vlogi odrešenice.
Komaj leto po očetovi smrti se mi je kot hiška iz kart sesula iluzija o srečnem zakonu, in takrat sem končno stopila na pot, na katero me je skozi vsa grenka doživetja (tudi npr. mobing v osnovni šoli, zapletenost v odnose z osebami z narcističnimi in mejnostnimi lastnostmi, izkušnja z osebo z disociativno osebnostno motnjo, z osebo z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, motnjo avtističnega spektra …) potiskala moja duša: na pot samoizgradnje, dela s seboj in naposled pomoči drugim.
Skozi vsa ta leta so me tu in tam znali najti ljudje, ki so v meni videli potencial za širjenje ozaveščanja; vabljena sem bila na intervjuje, srečanja in delavnice na temo depresije, samomorilnosti, po izdaji romana Čisto sam na svetu tudi na temo alzheimerjeve bolezni. Kot avtorico številnih knjig, med njimi tudi slikanic, pa so me vabili v šole in vrtce, kjer sem s svojimi nastopi razveseljevala najmlajše, in na literarne večere, kjer sem predstavljala svojo literaturo za odrasle.
A kljub vsemu temu sem bila še vedno ujeta v strahove, še vedno bi bila najraje nekje skrita, pozabljena, samo da ne bi tvegala novih ran. To je botrovalo tudi temu, da sem knjigo V opoju narcisa izdala pod psevdonimom. Vse skupaj je privedlo tudi do hude izgorelosti, zaradi katere sem bila več kot pol leta nezmožna za delo. Preizkušenj pa še ni bilo konec, in nazadnje me je potegnilo v tako temačne globine, da sem pred spanjem sanjarila le še o odrešenici.
Tedaj me je končno začela obhajati misel, da imajo vse te izkušnje morda vendarle neki višji namen. Neki smisel. Da nisem brez razloga tako »občutljiva«. Da nisem nemočna žrtev usode, temveč mi skuša življenje – mi skuša moja duša – nekaj dopovedati. Tako sem se po letih in letih psihoterapij in lastnega dela s seboj obrnila k duhovnosti – in dobila še zadnje odgovore, ki so manjkali v moji sliki. Prav takrat je prišlo tudi vabilo na Zvezdanino oddajo. Ali je to naključje ali ne, presodite sami.
Vse, kar sem se leta in leta učila in izvajala na sebi, je začelo dobivati smisel. Začeli so se kazati učinki. Življenje ni skoparilo z novimi in novimi pretresi, a to mi je – prvič v življenju – dajalo le še večji zagon. Odločila sem se, da enkrat za vselej izstopim iz vloge žrtve in da vse, česar sem se doslej naučila, začnem uporabljati v prid sebi in drugim. Da prisluhnem sebi, svoji intuiciji, svojim najiskrenejšim željam. Da uzrem širšo sliko in globlje pomene. Da pomagam – sebi in drugim. Da sem glas tistih, ki si še ne upajo spregovoriti. Da sem glas tistih, ki ne smejo spregovoriti tako, kot smem jaz. In da sem uho, ki prisluhne tistim, ki jim doslej ni še nihče. Kako so me klicali! Kako so segali k meni! Kako so mi zaupali! In začutila sem, da sem dovolj močna, da jim – vam – podam roko: zato, da vas pobožam, in zato, da vas obdržim, da več ne padete. Da se skupaj spomnimo, kako dragoceni smo. Kajti bili so trenutki, ko ste v meni videli več, kot sem sama. In tudi to doživetje je vzajemno: v vseh vas, ki prekrižate ali prepletete svojo pot z mojo, vidim neskončno velik potencial, ki samo čaka, da ga izkoristite – in zasijete.
Tako se je rodila zamisel za delovno terapevtsko skupino Vrtnice. In rodilo se je moje svetovanje v okviru osebnostne rasti in celjenja – po letih in letih tega, ko sem to počela anonimno, pisno, na forumih. Vse preostalo je, kot se reče, zgodovina. Naj namesto mene o tem spregovorijo drugi.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige V opoju narcisa, je zame čisto darilo!
Tako čisto, toplo in iskreno osebo redko srečaš, in meni poje srce ob njej. Ima veliko znanj, je izvrstna poznavalka slovenskega jezika, angleščine, je prevajalka, psihologijo obvlada zaradi sebe, o njej Izidor Gašperlin pravi, da je izjemna zakladnica znanja.
Vem, da je moja oddaja na RTV imela velikanski odziv, ko sva z Aleksandro prvič spregovorili o NARCISIH.
Se spomnim, kako mi je urednik Rok rekel, da Loti Palmer, njo bi bilo pa dobro povabiti v oddajo. Jaz sem mu rekla, da ja, ampak kako naj jo pripeljemo iz tujine, to je na TV praktično nemogoče. Je rekel, da to ni problem, ker je ona »naša«, da samo piše pod psevdonimom. Je klical njeno knjižno založbo in povprašal in sva čakala odgovor!
Knjiga me je že po prvih straneh navdušila, predvsem z enim odstavkom, tam, kjer Aleksandra napiše, da naj se niti slučajno ne muzamo preveč zadovoljno, ker smo v narcisovih lastnostih koga spoznali. Povabi nas, da se spogledamo sami s sabo in v sebi prepoznamo narcistične lastnosti, saj jih imamo vsi, vsaj drobec.
Preden sem šla brat knjigo, mi je nekdo rekel, da naj vprašam svojo dušo, kaj si zares želi.
Ko sem knjigo prebrala in odložila, sem vedela, kaj si želim in česa si ne želim živeti niti trenutek več!
Po oddaji se nama je obema življenje obrnilo na glavo.
Poglejte fotko, nisva več isti!
Tudi fizično ne!
Zvezdana Mlakar
Preberite tudi
