Sočutje?! Kdo potrebuje sočutje?!

Če bi vprašali psihoterapevte, kakšne travme in rane nosijo globoko v sebi ljudje, ki pri tridesetih ali celo šestdesetih letih, potem ko se jim je življenje sesulo, ko ne morejo ustrezno funkcionirati v odnosih in službi, ko podležejo kemičnim in nekemičnim zasvojenostim, ko so jih zapustili partnerji in morda celo otroci ali pa pri lastnih otrocih nemočno opazujejo, kako si tudi ti »uničujejo življenje«, poiščejo pomoč pri njih, bi vam lahko povedali, da večina teh ljudi nosi v sebi strah pred zapustitvijo, strah pred bližino, strah pred (psihično) smrtjo, občutek razvrednotenosti ali ničvrednosti, nemoči, zbeganosti in nezaupanja vase in v svet.

Če bi jih nato vprašali, kako pomagati tem ljudem, sploh ker vemo, da večina vsega tega korenini v nezavednem in se torej na zavestni ravni klienti le redko zavedajo, da npr. nosijo v sebi jezo na starše, strah pred izražanjem svojih čustev, prepričanje, da si ne zaslužijo tolažbe, spoštovanja ali celo samega obstoja, in nenehno na polno navito pozornost na to, kaj želijo drugi, da jim bodo lahko nemudoma ugodili in se tako morda izognili napadu, kritiki ali ignoriranju, bi vam lahko povedali, da je ta proces običajno dolgotrajen, težaven, boleč in terja veliko časa, energije, učenja na vseh ravneh (in navsezadnje tudi denarja, saj je psihoterapija pri nas v glavnem plačljiva).

In če bi jih vprašali, do kakšnih spominov in uvidov klienti vendarle pridejo, potem ko se leta mučijo v tem procesu, bi vam lahko povedali: spomnijo se in v varnem okolju podoživijo strašljive občutke zapustitve, ko je npr. mama po treh mesecih morala spet v službo in so to kot nebogljeni dojenčki doživeli kot zapustitev (v tem obdobju dojenček sebe in mamo doživlja kot eno osebo, in če mame ni, to »razume« kot: »Mene ni«, kar porodi najgloblji eksistenčni strah, strah pred smrtjo, pred neobstojem). Tega se seveda ne morejo spomniti s sliko, zvokom in kontinuiteto, kar nam omogoča dolgoročni spomin, ker ta takrat še ni bil razvit; ti spomini so v obliki občutkov in psihosomatike zaklenjeni v nezavednem, v telesu, in se skozi življenje izražajo z nepojasnjenimi fobijami, psihosomatskimi težavami (glavoboli, migrene, bolečine v trebuhu, težave s prebavo, kožne težave, šumenje v ušesih itd.) in neustreznim odzivanjem na težave in stres, ki jih prinaša življenje.

Povedali vam bi lahko: spomnijo se in v varnem okolju podoživijo občutke strahu, napetosti in brezizhodnosti, ko so bili npr. primorani vikend preživeti pri enem od (ločenih) staršev, ki jih je v tem času fizično, psihično ali spolno zlorabljal ali pa je bil odsoten, bodisi fizično (in so ta čas preživljali s tretjimi osebami) ali psihično in čustveno (npr. večino časa je gledal televizijo). Povedali vam bi lahko: spomnijo se, kako so čakali in čakali, da pride mama ponje, ko so bili v varstvu, mame pa ni bilo – včasih je sploh ni bilo in je prišla šele naslednji dan ali celo čez več dni; in podoživijo, kako so se počutili zapuščene, zavržene, ničvredne, kako so se bali zase in tudi za mamo, da se ji ni kaj zgodilo, kako so si zaželeli, da jih sploh ne bi bilo, ker je bila bolečina preprosto prehuda in strah nevzdržen.

Povedali bi vam lahko: spomnijo se, kako so iskali prijateljstvo in sprejemanje pri vrstnikih, pa so bili – bodisi zaradi kakršnega koli (telesnega, čustvenega, intelektualnega …) odstopanja od povprečja bodisi zaradi svojega socialnega stanu itd. – znova in znova zavrnjeni, zasmehovani, ponižani, odrinjeni, pretepeni ali celo izobčeni, dokler niso – kljub pomoči staršev in strokovnjakov različnih služb – začeli trdno verjeti, da so nevredni, ter uperjati neznosne bolečine in druge občutke ob tovrstnih stiskah vase (samopoškodovanje) in navzven (nasilje).

Povedali bi vam lahko: spomnijo se, kako so morali pri treh letih preživeti nekaj tednov v bolnišnici. Kako so ponoči jokali in jokali, pa ni nihče prišel. In ko je neka »teta« končno prišla, jih je nahrulila in jim povedala, da če pri tej priči ne utihnejo, mama ne bo nikoli več prišla k njim. Kako so se od groze polulali v hlače in nato v temi in mrzli, premočeni posteljnini požirali solze, dokler niso zaspali.

Povedali bi vam lahko na tisoče takih in podobnih zgodb.

In ko bi jih vprašali: Kaj naj storimo, da se bo to začelo zmanjševati, da bo čim manj takih zgodb, kako naj pomagamo?, bi vam večina odgovorila:

ZNANJE. ZAUPANJE. SOČUTJE/EMPATIJA.

Naučiti odrasle, kako ravnati. To znanje vključiti že v vrtec in OŠ (npr. kako uspešno reševati konflikte; kako konstruktivno izražati čustva; privzgajanje empatije, npr. z igro vlog – vsa orodja, ki jih potrebujemo, namreč že imamo, le uporabljajo se silno redko in predvsem v določenih, od splošne populacije ločenih okoljih). Opolnomočiti ljudi. Vzbuditi zaupanje vase in v svet (kar vključuje tudi širše družbene spremembe). Naučiti odrasle ljubezni do sebe, da bodo ta zgled in vse, česar bodo zaradi tega sposobni, predajali otrokom.

Vse rešitve že imamo. Niso preproste, ne morejo se izvršiti čez noč, poleg tega pa terjajo, da premagamo dve orjaški oviri: umske in čustvene omejitve, ki so v naših genih, vzorcih, zavesti in podzavesti, ki nam jih vsiljuje tudi družbeno okolje, posledica česar je hud odpor do sprememb; in seveda tisto, zaradi česar je človek že od pradavnine, kot pravi E. Tolle, duševno moten: pohlep in eno njegovih temeljnih sredstev: denar.

Zato kot posamezniki trenutno nimamo moči, da bi prispevali k splošnim spremembam; lahko pa prispevamo po delčkih, tako da začnemo pri sebi in tistih, za katere smo odgovorni.

Seveda pa smo tudi na tem področju do neke mere omejeni – odvisni smo namreč od institucij.

Se nadaljuje.