Desetletja raziskovanja različnih področij ali posameznih tem, od antropologije do geografije, od zgodovine do psihologije, od kvantne fizike do duhovnosti, so me naučila, da lahko do odgovorov pridemo samo z upoštevanjem celotnega znanja, ki ga je v tisočletjih obstoja zbral homo sapiens. Znanost je zagotovo ena temeljnih ved o ustroju sveta, pa vendar je sama po sebi le eno okno, skozi katero lahko pogledamo v skrivnosti življenja in vesolja in sploh vsega. Kot neskončno radovedna opazovalka ljudi in odnosov sem videla, kako živijo tisti, ki se zaprejo v slonokoščeni stolp stroge znanosti, in da znajo biti v svojem omalovaževanju, podcenjevanju in norčevanju enako nizkotni kot tisti, ki se obdajo izključno z vato duhovnosti, slepe vere ali pa tega, kar neupravičeno imenujejo »zdrava pamet«. Ko je v srednjem veku neki znanstvenik predlagal možnost, da meteoriti pridejo na Zemljo iz vesolja, ga je takratna znanstvena smetana zasula s posmehom; njihov argument je bil: »Kako vemo, da meteoriti ne padajo z neba? Ker na nebu ni kamnov!« Ko je dr. Semmelweiss v 19. stoletju odkril povezavo med množičnim umiranjem porodnic in novorojenčkov ter tem, da so z njimi zdravniki delali neposredno po tem, ko so se dotikali trupel na patološkem oddelku, ne da bi si vmes umili roke, ga je medicinska srenja napadla podolž in počez ter to njegovo odkritje označila kot »katoliško vraževerje«. Ko sem sama zbolela za depresijo, sem dobila diagnozo in zdravila, iskanje drugih rešitev, kot je psihoterapija, pa je bilo v celoti prepuščeno meni in moji denarnici, kot da gre za nekaj popolnoma neresnega ali »alternativnega« – pa vendar je psihoterapija za celjenje duševnih ran in zdravljenje duševnih motenj in bolezni potrebna prav toliko kot fizioterapija, ki jo morate obiskovati po težjih poškodbah ter zahtevnih operacijah kosti in sklepov. In tale zadnji primer ne spada ne v srednji vek ne v 19. stoletje, temveč se še vedno dogaja. DANES. V 21. stoletju!
Celovita obravnava človeka in sveta pa ne velja samo na splošno, temveč tudi za vsako področje posebej. Preučevala sem številne veje, šole in modele psihoterapije in se nekaterim tudi podvrgla, navsezadnje pa ugotovila isto: pomemben je holistični, torej celovit pristop, in ne to, da »vsak psihoterapevt svojega psihoterapevtskega boga moli«. Pomemben je model, pomembno pa je tudi zaporedje – in seveda prilagoditev posamezniku in njegovim težavam. Na podlagi svojih in izkušenj drugih ljudi menim, da nima prav dosti smisla, da se nekdo, ki je nagnjen k nevroticizmu, soodvisništvu in se ves čas sprašuje »zakaj«, loti pozitivne psihologije, realitetne, relacijsko-družinske ali vedenjsko-kognitivne terapije, tako kot ni smiselno, da bi se psihoanalitične terapije lotil nekdo z narcisoidno ali psihotično osebnostjo. Poleg tega se tudi psihoterapevtsko učenje nadgrajuje. Noben pristop sam po sebi ni popoln. Šele ko določene pristope kombiniramo oz. jih uporabljamo po smiselnem vrstnem redu, bodo učinki res vidni in trajni.
Enako velja za duhovnost. Duhovnost ni niti crkljanje niti glazura, s katero bi prelili ruševine svoje notranjosti in pričakovali, da boste s tem rešili svoje težave (čeprav marsikdo to seveda poskusi). Preskočiti psihoterapijo in se podati naravnost v duhovnost je tako kot začeti zidati hišo pri strehi. Ne bo šlo. Kmalu se bo vse sesulo. Lahko bomo deležni tolažbe, ne bomo pa izpeljali spremembe. Za to potrebujemo temelje, in temelje nam da psihoterapija. Če smo hudo depresivni ali imamo kakšno drugo duševno bolezen/osebnostno motnjo, je pred temeljem psihoterapije nujen še en korak: pomoč zdravil. Za mano je 25 let depresije, nihajoče od blage do hude, in naučila sem se, da če z antidepresivi ne vzpostaviš osnovnega hormonskega ravnovesja v možganih (naravnega, takega, kot ga imajo duševno zdravi ljudje), vsa psihoterapevtska pomoč in delo ter duhovno udejstvovanje tečeta v prazno, ker se nimata na kaj opreti. To je tako, kot če bi šli s kompliciranim zlomom komolca naravnost k fizioterapevtu, da bi vam roko spravil v red – brez operacije.
O antidepresivih kroži neverjetno veliko nepreverjenih oz. zmotnih trditev. Tu bom na kratko ovrgla le tri: ne drži, da te antidepresivi »osrečijo«, da te omamijo ali ti prinesejo pozabo (to moč imajo druga zdravila, npr. sedativi, antipsihotiki); ne drži, da postaneš od antidepresivov odvisen; in tudi ugovor »Nočem vnašati kemije v svoje telo« ne drži vode, kajti danes to počnemo na vsakem koraku (s prehrano, oblačili, pohištvom, zrakom, vodo, omrežjem WI-FI …), poleg tega pa je največji kemijski laboratorij prav naše telo, ki nas zalaga s hormoni, stokrat bolj zasvojljivimi od heroina! (Zlasti to velja za t. i. hormone sreče in stresne hormone.) In ko je naše hormonsko ravnovesje porušeno, rušimo lastno telesno kemijo prav zato, ker NE jemljemo tablet, ki nam bi ga pomagale ponovno vzpostaviti.
Kot rečeno, pa so AD-ji le del naše zgodbe celjenja; tisti prvi, najosnovnejši, ki ga nekateri vsekakor potrebujemo, vsi pa tudi ne. To je del, ki se dotika psihiatrične stroke, o kateri z žalostjo ugotavljam(o), da večinoma samo diagnosticira (pa četudi na silo) in predpisuje zdravila, ne podaja pa orodij, s katerimi bi si pacienti znali – in morali! – pomagati sami. To počne šele veda naslednjega koraka: psihoterapija, kjer je spet pomembno, da se ne oklepamo samo ene vrste, temveč raziskujemo, preizkusimo več modelov, več pristopov, kombinacije. In zadnja stopnja so alternative (že v procesu psihoterapije lahko sicer pomagajo, a le kot dopolnilo), od reikija do svetlobne terapije, od joge do zeliščarstva in še in še.
Zato v svojem Programu samookrepitve pa tudi sicer z ljudmi delam kar najbolj holistično, podam pa jim tudi osnovne informacije o področjih, ki jih ne obvladam. Nikoli ne izvajam nečesa, česar nisem preizkusila na sebi in drugih, nečesa, česar ne poznam in ne čutim, lahko pa vam to svetujem, kajti ljudje smo si silno različni – in kar pri nekom deluje, pri drugem ne bo, in obratno.
Program samookrepitve jemlje od različnih psihoterapevtskih modelov tisto najboljše, kar za ljudi, ki imajo težave z depresijo, samopodobo, soodvisnostjo ipd., najbolje deluje. Pomembno ga dopolnjujem z empatoterapijo, dograjujem s smiselnimi duhovnimi spoznanji in žlahtnim z reiki terapijo ter kristali. V načrtu pa imam še nekaj dopolnil, kajti možnosti za izpopolnjevanje celovitega pristopa je še ogromno.
Z Aleksandrinim objemom vam ponujam tolažbo, zdravljenje in celjenje na psihični, čustveni in energijski ravni, s čimer lahko dosežete tudi odpravo psihosomatskih simptomov (glavobol, napetost, zakrčenost, bolečine v križu, trebuhu idr., mrzli prsti, srbečica idr. kožne težave, prebava …). Svoj pristop sem poimenovala kvintesencialna terapija, ker je usmerjen v bistvo človeka, v njegovo jedro, v tisto nekaj več, kar nas prizemljuje in osmišlja – v našo »kvinto esenco«. Lahko sem zavetje, ki ga iščete; toda kar je še pomembnejše: naučim vas, kako to zavetje postanete sami.
