Ljubezen do sebe

Pot mimo kleči, ki nam jo pred nos postavlja mit o nesrečni pravi ljubezni, zna biti dolga, zamotana in zahtevna. Obvezen je postanek na otoku Ljubezen do sebe. Ko imamo njegovo topografijo v malem prstu, lahko nadaljujemo plovbo. Nič prej.

Toda kaj, šmenta, je to – »ljubezen do sebe«? Dobro je jasno povedati, kaj ljubezen do sebe NI (že ob tem namreč ugotovimo, kaj ljubezen do sebe JE):

a) To niso egoizem, aroganca, sebičnost, osredotočenost samo nase, grabežljivost, skopost, nesočutnost ipd.

Za trenutek se velja ustaviti še pri naslednjem paradoksu: bi katero od naštetih lastnosti uvrstili v definicijo ljubezni? Ne bi. Ob sintagmi »ljubezen do sebe« pa mnogi pomislijo prav na te lastnosti. (!) Ali torej ljubezen do sebe sploh ne obstaja kot ljubezen? Ali ljubezen do sebe izniči vse druge ljubezni? Je besedna zveza »ljubezen do sebe« torej oksimoron (duhoviti nesmisel)?

Odgovori so ne, ne in ne.

Odgovori so: Ljubezen do sebe je primarna, osnovna ljubezen. Ljubezen do sebe ne izniči, temveč pogojuje vse druge ljubezni. Ljubezen do sebe ni nesmisel, niti duhovit niti kak drugačen, temveč edini smisel, ki ga vse, kar je (od superstrun do vzporednih vesolj, z nami vred), sploh ima. Ljubezen do sebe pomeni, da se sprejemamo, spoštujemo in si zaupamo.

b) Tudi razni instantni duhovni napitki, temelječi na avtomatiziranem ponavljanju pozitivnih afirmacij (»Vsak dan sem boljša« itd.), in iskanje zunanje potrditve (bodisi materialne, kot sta premoženje, prestiž, ali abstraktnejše, kot so pohvale, nagrade, oboževalci ipd.) ne spadajo v ljubezen do sebe. Kar se prvih tiče, je tako, kot če bi utapljajočemu na pomoč vrgli obroč iz vileda pene. Nekaj trenutkov ga bo držal, kaj pa se bo zgodilo, ko se bo tudi vileda napila vode? Kar se tiče zunanjih potrditev, pa je tako, da so metanje v brezno, če v sebi nimamo trdnih tal (in ta so tista, ki med drugim spadajo v pojem ljubezen do sebe).

Tu pa smo že korak bliže, že pristajamo na otoku Ljubezen do sebe. Že bredemo po njegovih potokih, ki so v resnici pomembna vprašanja, obrnjena navznoter: Kdo in kaj sem? Kaj pričakujem od sebe? Zakaj sem tu? Kje je bog? Kje je vir (večne) sreče? Kaj to – sreča – sploh je?

TRIJE VRHOVI

Na otoku Ljubezen do sebe nas čakajo trije vrhovi:

RESNICA
SPREJEMANJE
ODPUŠČANJE

Plezanje nanje ni praznik. Lahko je celo hudo težavno, lahko se zdi smrtno nevarno – in zato marsikdaj že pri prvem, Resnici, še pred polovico omagamo. In se vrnemo v muljasto mlako, med čeri, pri čemer je Kult nesrečne prave ljubezni le ena med mnogimi (npr. Zavist, Pohlep, Iluzija, Laž, Prevara, Maščevalnost, Strah, Krivda, Sram …).

RESNICA

Dejstvo: absolutne resnice ni. Tako kot ni absolutnega časa in ne prostora. Vse to in še marsikaj so le umetno ustvarjene kategorije, s pomočjo katerih naj bi človeštvo nekako »držalo kurz«.

Relativna resnica pa je resnica vsakega posameznika, vendar šele takrat, ko odvrže filtre, ki mu jo pačijo (npr. neustrezne obrambne mehanizme, kot so racionalizacija, iluziranje, zanikanje, potlačevanje), in strah, ki mu megli vpogled vase.

Naštejmo nekaj takih resnic, ki jim tako težko pogledamo v oči. Nekatere so dokaj »nedolžne« in pogoste, druge malce redkejše in precej bolj zločeste.

– Nimam vedno prav.

– V življenju sem napravil precej napak, ne da bi se iz njih kaj naučil.

– Nisem sposoben prevzeti odgovornosti za svoja dejanja.

– Ljudem pomagam predvsem zato, ker se ob njihovi hvaležnosti sam bolje počutim.

– Lažem.

– Čutim, da sem za vse slabo sam kriv.

– Ne zaupam sam vase.

– Ne maram se. / Sovražim se.

– Če bi ljudje vedeli, kakšen sem v resnici, bi se odvrnili od mene in ostal bi popolnoma sam.

– Sramujem se samega sebe.

– Želim si, da me ne bi bilo.

Zadnjih šest relativnih resnic (ki so posledica travmatičnih doživetij) je toksičnih, strupenih; malo verjetno je, da bi jih lahko spremenili v dejanske relativne resnice brez psihoterapije. V tem kontekstu naj vam položim na srce knjige Sanje Rozman: Zaljubljeni v sanje, Umirjenost in Pogum ter knjigo Scotta M. Pecka Ljubezen in duhovna rast). Tudi mene so tovrstne »resnice« dan za dnem vlekle na dno, ne da bi se jih sploh razumsko zavedala. Zame in za meni podobne je pot na vrh Resnice še daljša, saj že ozaveščanje teh napačnih prepričanj, ki krojijo naše mišljenje, ravnanje in čutenje, zahteva svoj čas in trud.

Za vse pa velja, da postane pot lažja, ko dve silno težki besedi nadomestimo z njunima realnejšima in lažjima ustreznicama. Besedo KRIVDA z besedo ODGOVORNOST in besedo NAPAKA z besedo LEKCIJA. Naj to pomembno vodilo dopolnim z zelikama odgovornosti in učenja:

Osvojitev Resnice pomeni, da smo se sposobni in si upamo sami sebe pogledati in videti take, kot smo – z vsem tistim, kar bi najraje potlačili, ker je pospremljeno s sramom, jezo, žalostjo, tesnobo in strahom.

V resnice drugih ne posegajmo in jih ne presojajmo. Ne pozabimo:

Se nadaljuje.