Je prava ljubezen res nesrečna?

Nerešljiv paradoks, ki ga mora v nas vzbuditi naslov tega prispevka, je naslednji: vsi si želimo prave ljubezni, Velike ljubezni, tiste, ki bo trajala do konca naših dni. Toda prava ljubezen ima neprijetno lastnost, tako rekoč pravilo: nesrečna je. Žalostna. In predvsem – ne traja (razen v naših iluzijah).

Kakor koli obračamo, se ta enačba izide v le še eno neznanko, še en iks. Česa si namreč želimo? Si želimo žalosti, nesreče, konca ljubezni? Ne. Toda – želimo si pravo ljubezen, in ta je baje nosilka prav teh lastnosti, ki si jih ne želimo.

Nerešljivo …

Toda kdo bi na stvar pogledal zdravorazumsko, ko pa naša družba v kult nesrečne prave ljubezni verjame vsaj tako trdno kot v Jezusa – in pri tem, ne po naključju, hodi z roko v roki še s kultom (samo)žrtvovanja?

Obstaja pa pomembna razlika: kult Jezusa ali morda bolje rečeno vera (vsaj večina njih) je dokaj očitna institucija. Medtem ko imata oba kulta zaslombo v knjigah, pesmih, vzgoji, mitih, ima kult vere še ikone. Ima stavbe. Ima svoje predstavnike, pridigarje. Njegova sporočila niso toliko skrita, toliko medvrstična kot sporočila kulta nesrečne prave ljubezni.

PESMI

Začne se že z ljudsko glasbo. Nocoj pa, oh, nocoj, ko mesec svetil bo, bo k meni ljubi moj prišel jemat slovo. Kaj ti je, deklica, da si tak žalostna? Kaj mi je, nič mi ni, srce me boli. Popevke nam v bolj in manj znanih jezikih sugerirajo, da I have nothing, if I don’t have you, nas retorično vprašujejo, šta je svrha ljubavi kad tako boli in zašto srce slomi se kad stvarno voli, krepijo soodvisniško mentaliteto tipa bez tebe polako umirem in celo ako ne dođeš, ne postojim, nam dopovedujejo, da za pravo nesrečno ljubezen nobena nesreča in trpljenje nista prehuda, na primer spremna sam za tebe tugu svijeta nositi, ker sva ljubezen v sebi skrila, pred celim svetom in bogom jo zatajila, a minute z njim so moje le, da imaš pet minuta zame između posla i obitelji, da brez njega I learned to live half alive, ampak ne glede na vse I will always love you.

In ne le pop, tudi druge glasbene zvrsti niso imune na to vseprežemajočo temo. Vprašajte Bon Jovija ali Gunse ali Siddharto.

KNJIGE IN FILMI

so izjemno hvaležno, nikoli izčrpano polje, na katerem kult nesrečne prave ljubezni nenehno množično poganja in cveti. Sicer se morajo publiki na ljubo pogosto na koncu sfižiti v srečen konec, a saj tega smo navajeni že iz pravljic. Vemo, da je to izmišljotina, vemo, zakaj se konča na vrhuncu sreče, vemo, kaj bi prišlo za tem. Slast pa vendarle ni v srečnem koncu, glavna sla(st) je v premagovanju neštetih ovir in spletk, ki stojijo na poti nesrečni pravi ljubezni. Da to drži, dokazujeta menda najslavnejši film vseh časov V vrtincu in skoraj nič manj slavna nanizanka Pesem ptic trnovk (oboje posneto po knjižni predlogi). Scarlett ima ljubezen pred nosom, pa je noče videti; in ali ni Rhett Butler moški, za kakršnega bi si večina žensk obliznila vseh dvajset prstov? Punca pa hlepi po brezkrvnem, toda, pozor, zasedenem, zaročenem in nato poročenem Ashleyju. Kdaj dojame, koga si v resnici želi? Na prelomnici, ko se Rhettovo brezmejno oboževanje končno ohladi. Torej v trenutku, ko jo on zavrne. In lahko bi šli nov krog. (In so ga tudi šli, in to z drugo avtorico. Prva je vsaj vedela, kdaj je zgodbe konec.)

Pesem ptic trnovk pa je sploh šolski primer tega, kako dva človeka, živeča vsak v svoji iluziji, uničita življenje sebi in svojim bližnjim. In, ah, kako sočutimo z Maggie, mar ne? Kako jo razumemo, kako nas boli njeno hrepenenje po moškem, ki ne bo nikoli njen. Kako skušamo najti drobec tolažbe v tistih dneh, ko se končno predata ljubezni, in v tem, da iz te ljubezni izide sin. Ki ga avtorica seveda tudi pokonča. Sicer bi namreč celo ta nesrečna ljubezen premogla preveč sreče.

Zgodba ni zapletena in liki so – z izjemo Ralpha – dokaj enoplastni. Tako je Luke tipični »bad guy«. Na živce nam gre, vsiljiv je in prostaški in niti sanja se mu ne, kaj je prava ljubezen, kajne? Pri tem pa povsem spregledamo, da tudi Ralph in Maggie o tem nimata pojma. Pa se vprašajmo drugače. Kaj bi se zgodilo, če bi Maggie dobila krasnega moža, ki bi jo iskreno ljubil, jo nosil po rokah in ji izpolnil vsako željo? Bi bila Maggie srečna? Nikakor. Prava ljubezen je lahko – v ta mit verjamemo – samo nesrečna, zato je lahko »prava« ljubezen le tista, ki jo čuti do Ralpha.

Hecno pa je naslednje: za med gredo knjige in filmi, ki svoje zgodbe gradijo na kultu nesrečne prave ljubezni – in istočasno gredo za med knjige (in oddaje), ki govorijo o tem, kako najti pravo ljubezen in kako biti srečen. Postavite skupaj Titanik in Luise Hay. Ali pa Petdeset odtenkov sive in Kako najti popolnega moškega. Ali naj predvidevamo, da prve in druge knjige oziroma filmi nagovarjajo dvoje različnih, po mentaliteti diametralno nasprotnih si občinstev? Tak sklep nam ponuja logika; izkušnje (tudi lastne, priznajmo!) pa nas učijo, da ni tako. Mi bi namreč radi, da sklenem krog razmisleka, doživeli srečno nesrečno pravo ljubezen – in tu je še vedno ista kleč.

Vendarle pa kleč v morju sanjske pene. Realnost je povsem drugačna. Realnost nas (zaman?) uči, da taka »prava« ljubezen, na katere mitu gojimo svoja pričakovanja, ne obstaja; da pa po drugi strani obstaja mnogo vrst ljubezni, pravih in velikih, z naslednjo skupno točko: zanje se je treba truditi. Ne uspevajo kar tako, same od sebe (medtem ko kult nesrečne prave ljubezni prodaja prav to: da taka ljubezen kar je, sama od sebe, izbruhne in živi večno, umre šele s človekom/-a vred). Negovati jih moramo; marsikaj moramo prenesti zaradi njih; ne zahtevajo pa od nas žrtvovanja in objokovanja. Nasprotno – skoznje se, če si to dopustimo, naučimo doseči prav tisto skrivnostno, na videz nedosegljivo srečo, katere instantni recept nam pogosto neuspešno skušajo prodati knjige z visokozvenečimi naslovi.