Tega dne je imel knjižničar na otroškem oddelku prav posebno družbo. Na pultu je sedelo čudno bitje, podobno stonogi, s prozornimi krili in z vijoličastimi tipalkami. Andraž je vlekel Nino tja. »Kaj je to?« jo je šepetaje vprašal. Bitje pa ga je vseeno slišalo.
»Jaz sem knjižni molj,« je reklo. »Žrem knjige!«
Andraž je kar pozabil zapreti usta. Vedel je, da knjige lahko beremo in celo pišemo. Ampak da bi jih žrli – ta je pa lepa!
»Kako pa to narediš?« ga je zanimalo.
»Nič lažjega. Odprem knjigo, pohrustam prvi list, pa drugega in tako vse do zadnjega. Platnice si prihranim za konec, ker so najbolj hrustljave!« je dejal knjižni molj.
»Pa te nič ne boli trebuh?« Andraž se je spomnil, kako slabo mu je bilo, ko je naenkrat pojedel celo tablico čokolade. Knjiga pa je večja in debelejša.
»Še malo ne! Ko požrem vso knjigo, se počutim imenitno! Vse lepe, dobre in zanimive reči, ki so bile v njej, so zdaj v meni!« se je pobahal knjižni molj in se zadovoljno potrepljal po trebuhu.
»Tudi računi?« se je čudil Andraž, ki mu je matematika delala preglavice.
»Ti so prav slastni!« je vzkliknil molj. »Okus imajo po slanih palčkah!«
»Pa abeceda? In male tiskane črke? In poljski pridelki?« Andraž je našteval vse, kar so se dotlej učili v šoli. Saj ni mogoče, da bi knjižni molj vse to že požrl! To so vendar težke reči!
Toda molj ni bil prav nič v zadregi. »Mmm! Pa še vse kaj drugega! Zmaji, škrati, vile, dinozavri, gusarji, nogometna ekipa …« je štel na prste. »Same poslastice!«
»Tudi nogometna žoga?«
»Njam! Sladka kot bombon!«