PREVEČ ODEJ

Rodimo se
vseznalci.
Potem pozabljamo.

Odeje pisane
in sive
iz klobučevine
in iz raševine
pogrinjamo
čez to, kar smo.

Čez leta spomni
nas otrok morda,
da dva in dva
lahko je tudi šest;
da vodi v svet
nešteto cest;
da ljubezen
ne vpraša, kam
in s kom;
da Vélike resnice
ne skriva ne genom
ne polinom
niti atom …

Vsak v svoji lastni
orbiti
na presečiščih
zidamo daljice,
po vektorjih capljamo
križemkražem
skozi lastne vice.
Odeje so pretežke;
le malokdo jih zvije
in pozabi na počivališču,
ko v novo smer zavije.

Otrok pa, ki nas vpraša
tisti svoj zakaj,
mar hoče definicije?
Še kaj!
Povestico želi,
vstopnico v igrišče,
kjer ni odgovorov
in ne vprašanj,
kjer je dvorišče
hiša, in hiša je balkon.
Na tem balkonu ne
sušijo se odeje,
le tenke niti
tiste čarne preje,
ki smo jo v času
vrgli skozi okno
v eter ignorance.

Kje si, hčerka?
Splezaj na moj stol –
trga se na pol
mi pesem kakor najlon.
Zanke so pretanke,
jaz pa mislim na šivanje
namesto na uganke.

Predolgo sem že tu,
vseznalka moja.
Preveč odej.