Imate v svojem življenju osebo, ki se je nekako bojite, obenem pa vas privlači oziroma je ne morete zapustiti? Se po druženju z njo pogosto počutite izpraznjene, brez energije, ranjene ali zmedene? Ima ta oseba vedno prav, se na vsako nasprotovanje napadalno odzove, omalovažuje vaša čustva in mnenja, vas v imenu »iskrenosti« in »ljubezni« zasipa z neresničnimi obtožbami, nikoli ne prizna svojih napak in ne prevzame odgovornosti za svoje ravnanje ter ne pokaže iskrenega sočutja? Potem je zelo verjetno, da ste se zapletli v odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo.
Ker za ljudi s to motnjo velja, da so navzven zelo karizmatični, prijazni, požrtvovalni, privlačni, urejeni, spoštovani in priljubljeni, jih zelo težko prepoznamo, dokler nismo že ujeti v njihove mreže. Takrat pa je naš občutek za stvarnost pogosto že tako popačen, da mislimo, da smo za težave v odnosu krivi izključno mi, da se moramo le »poboljšati«, pa bo spet vse tako čudovito, kot je bilo na začetku, in da brez te osebe ne bi več zmogli. Ne vemo več, kaj je res in kaj ni oziroma »kdo je tukaj nor«.
Knjiga podrobno razčleni lastnosti, ravnanje, mišljenje in manipulacijske metode oseb z narcistično osebnostno motnjo ter jih ponazori s primeri. Obenem odstre razloge, zakaj se ujamemo v odnose z njimi, in prikaže načine, kako se iz tega izvleči in nadaljevati svoje življenje tako, da se ne bomo več zapletli v tovrstno patologijo.
Iz knjige
V naslednji preglednici lahko vidimo razlike in podobnosti (oz. komplementarne značilnosti) med udeležencema v odnosu, od katerih je eden oseba z NOM, drugi pa (verjetno) soodvisnik.
| Sogovornik/soodvisnik | Oseba z NOM | |
|---|---|---|
| Govori o odnosu. | Govori o sebi. | |
| Kot problem izpostavi svoje občutke in čustva, ki se mu vzbujajo v odnosu. | Kot problem izpostavi sogovornika. | |
| Izraža svoje mnenje, uporablja »jaz sporočila«, išče predloge in rešitve. | Svoje mnenje podaja kot dejstvo, uporablja »ti obsodbe«, rešitev že »ima«: drugi je odgovoren za vse in se mora spremeniti. | |
| Pogovor razume kot pot do rešitve problemov. | Pogovor razume kot tekmovanje, v katerem mora »zmagati«. | |
| Uporablja argumente, ki so vezani na načeti problem. | Uporablja »zgodbice«, ki »dokazujejo« njegov prav in pogosto nimajo nobene zveze z načetim problemom. | |
| Njegov cilj je ustvariti enakovreden pogovor in enakovreden odnos. | Njegov cilj je nadzorovati pogovor in ustvariti/obdržati neenakovreden odnos, v katerem bo nadrejen. | |
| Je pripravljen na kompromise. | Kompromis je zanj poraz, zato ni sprejemljiv. | |
| Nagnjen je k pojasnjevanju in opravičevanju. | Nagnjen je k zasliševanju in obtoževanju. | |
| Ima slabo postavljene meje ali jih sploh nima. | Ne razume, kaj so meje, in jih pogosto prekorači. | |
| V narcisu prepoznava dobrega človeka. | V sogovorniku prepoznava koristnega/nekoristnega človeka. | |
| Počuti se šibkejšega. | Počuti se močnejšega. | |
| Čuti se napadenega.
Kritika ga hudo prizadene. Se ne sprejema. Srečo išče zunaj sebe. |
||
V levem stolpcu je orisanih nekaj prvin kakovostne komunikacije (prvih sedem točk), ki temelji na bolj ali manj zdravem pogledu na svet. Uspešna je, če je dvosmerna. V odnosu z osebo z NOM take dvosmernosti ni; če v takem odnosu vztrajamo v upanju, da bomo osebo z NOM spremenili, je to lahko znak soodvisnosti.
[…]
Srce ali glava?
Če delaš tako kot vedno, pričakuj isto kot vedno.
Kadar smo razdvojeni, pogosto rečemo, da »srce hoče eno, glava pa drugo«. Ampak kaj to v resnici pomeni?
Razdvojeni smo zato, ker bi radi združili nezdružljivo. Recimo: sprašujemo se, ali nas partner zares ljubi. Glede na to, da nas vara, je verbalno nasilen in nam grozi, da nam bo, če ga zapustimo, »vzel otroke«, se bojimo, da tu ljubezni ni več. Kljub temu bi radi zvezo rešili, saj je partner »dober človek« in »vemo, da nas ima v resnici rad«.
Kako gre to dvoje skupaj? Ne gre, seveda. Lahko bi rekli, da »glava« ugotavlja dejstva, »srce« pa ohranja iluzije, da je partner dober človek in nas ima rad. In potem ne vemo, ali bi poslušali glavo ali srce; pogosto, ker smo pač »čustveni«, poslušamo srce (in zanikamo tista čustva, ki nam govorijo tako kot glava, npr. jezo, zamero, sram, obup) – in ostajamo v nezdravih odnosih ter v njih še naprej igramo vlogo, ki nam je bila dodeljena ali smo si jo izbrali. Verjamemo, da je glava (razum) pač hladna, medtem ko je srce (čustva) vroče in »ljubeče«, in ker »ljubezen lahko reši vse«, imamo še razlog več, da ne storimo ničesar.
Gre za neusklajenost naših misli in čustev; ta poteka v obeh smereh. Ko se soočamo z nasprotujočimi si argumenti, popačimo tistega, ki ga ne želimo sprejeti (pogosto je to argument »glave«, torej razuma), in ga »popravimo« tako, da se ujema z drugim.
| Misel | Čustva | |
|---|---|---|
| Mož me ne ljubi več. | Strah pred zapustitvijo, občutek nevrednosti, bolečina, ranjenost. | |
| »Popravek« misli: Mož me ima globoko v sebi še vedno rad. | ||
| Čustva | Misel | |
|---|---|---|
| Jeza, bes, ponižanost, sram. | Resda me je prevaral, ampak zgodilo se je samo enkrat, in prisegel mi je, da se ne bo več ponovilo. Ne smem komplicirati in pretiravati. | |
| »Popravek« čustev: Saj mi ni tako hudo. | ||
V obeh primerih gre za slepljenje in v obeh primerih s tem, ko zavrnemo/potlačimo bodisi svoje misli bodisi svoja čustva, zavrnemo del sebe – del tega, kar mislimo, čutimo, česar se bojimo, kar si želimo itd. To pa nikoli ni dobro.
Pregovor pravi: Pazite se svojih želja – utegnejo se vam uresničiti. Na prvi pogled se zdi ta misel nesmiselna ali celo cinična, toda v resnici skriva globoko modrost: pogosto si želimo »napačnih« stvari oziroma svojih resničnih, globokih, ključnih želja ne prepoznamo. Želimo si najbolj priljubljenega fanta, ker je »kul« in »seksi« in vse punce norijo za njim – čeprav vemo, da je doslej še vsako varal, da popiva, da je nasilen. Želimo si denarja, ker verjamemo, da bomo potem srečni – čeprav nas zgledi (in včasih tudi izkušnje) učijo, da denar ne prinaša sreče. Želimo si zunanje lepote, ker verjamemo, da bomo potem ljubljeni in sprejeti – in ne vidimo, da v resnici, če bi bili »ljubljeni« in »sprejeti« zaradi zunanje lepote, sploh ne bi bili niti ljubljeni niti sprejeti.
Marsikdaj se sploh ne zavedamo, da so naše misli (prepričanja) in občutki diametralno nasprotni. Rečemo na primer: Mož me nenehno ponižuje in zmerja – in v isti sapi ali malo pozneje dodamo: Vem, da me ima rad. Ali: Bojim se mame, ker me za vsako malenkost pretepa – in: Vem, da je mama le ena na svetu in da mi želi samo dobro. Ali: Že pred odhodom v službo bruham in se tresem, saj me šef kar naprej nadira pred strankami – in: Vem, da to počne le zato, ker je pod stresom.
Mogoče bi morali za začetek opustiti prepričanja, ki se začnejo z »Vem, da …«, saj se ravno v takih »vednostih« pogosto skrivajo škodljive zablode, ki smo se jih naučili v neustreznem okolju.
Zaradi napačnih prepričanj in vzorcev, ki smo jih kot pravilne (in pogosto kot edine mogoče) sprejeli v otroštvu, srečo in ljubezen iščemo in prepoznavamo v ravnanjih in vedenjih, ki z njima nimajo resnične zveze. Takrat nas »zdrava pamet« ali celo intuicija opozarja, da nekaj ni v redu, in pride do razdvojenosti. Pogosto preglasimo »glas modrosti« in damo prav »srcu« (torej »napačnim« željam) v nesmiselnem pričakovanju in zaslepljenem prepričanju, da bomo dočakali svoj »happy end«, da bo tokrat drugače, da bo vse v redu, če se le dovolj potrudimo.
Ko opustimo ta prepričanja, ozavestimo njihovo zmotnost, jih nadomestimo z zdravimi, ko se odrečemo iluzijam in prisluhnemo intuiciji, ko namesto nezrelih obrambnih mehanizmov (zanikanje, racionalizacija, potlačenje) uporabimo zrelejše (humor, kompenzacija), se bosta naša »glava in srce« uskladila. Da bi sprejeli neko odločitev, nam ne bo več treba zavrniti dela sebe. Namesto tega bomo natančno poznali razloge za odločitev in morebitno bolečino ob tem sprejeli kot neizogibno, a obvladljivo in minljivo.
