Ko je zagledal na koncu gazi rdečo kapo in Rafaelove košare, se je zavedel, da je presanjaril celo uro. Tako mu je utekal čas vse pogosteje. Ni bilo tiste neslišne, a vseprisotne ure življenja, ki bi tiktakala v njem, ki bi zvonila nujne opomine telesnih zakonitosti. Celestina se je pogrezala v nekakšno brezprostorje, in sam je tonil za njo. Navsezadnje pa – zakaj ne? Že zdavnaj je bilo za vse prepozno, le siva večnost ju je vdano čakala za zadnjim skalovjem. Potikala se bosta po poteh, ki so jih v grušč zarisali podivjani hudourniki in samotne zveri, dokler se ne bo noč prevesila čez rob na njuno stran.

[…]

Tišina, v katero se je vsake toliko časa zaprlo mlado dekle, ni bila zgolj navadna tišina. Čutil jo je kot – smrt, da, to je bilo še najbližje. Nekakšen mrtvaški pridih, vonj po trohnobi, ki ga je zaznaval od znotraj, z dušo. In tega občutka – sprva se mu je le studil – se je začenjal vse bolj bati.

»Lahko in mirno noč ti želim, Celestina,« je izdavil z glasom zverižene pločevine, ki udari ob asfalt. Pobožal jo je po hladnem čelu in odšel. Bil je že pri vratih, ko se je na postelji premaknilo, in Celestina je zašepetala:

»Čutim jo ... Zdaj je že zelo blizu.«

V njenem glasu je bila usodna gotovost, ob kateri ga je znova zmrazilo. Hkrati ga je prijelo, da bi zbežal iz sobe, pa ne le iz sobe, iz hiše, ven, skozi gozd do Brinj in hiš in drugih, običajnih ljudi. Pa saj v Brinjah ni običajnih ljudi, tepec! Pokvarjenci so, topoglavci, izrodki. Nehaj, saj se ti menda že blede. Samota ti je na pamet udarila, samota in ta nesreča, ki je izmaličila dekle ...

»Kaj je blizu?« je vprašal in skušal krotiti drgetanje v glasu.

Celestina ga je – prvič v tednu dni – pogledala jasno in razumno, naravnost v oči. V njih je žarelo nekaj, kar je Nande proti svoji volji opredelil kot blaznost. Blodi, je pomislil. Sploh ve, kaj govori? Mi bo odgovorila? Najbrž bom moral pobegniti pred tem bolščanjem. O bog, gleda me pa tako, kot da bi moral poznati odgovor. In ta tišina ...

Toda Celestina je odgovorila. Ustnice so se ji komajda zganile, toda odgovor je prišel jasno, dokončno:

»Kazen.«

[…]

»Pokopali smo jih,« je zastokal. »Plešavca visoko gori pod Brinjščarico ... In druga dva doli ob močvirju, kamor smo potisnili njihove motorje ... In Nils se je še istega dne peljal s traktorjem, s polno prikolico opeke, po poti do doline, da je zabrisal sledi motorjev ...«

Da, popoln zločin. Pred svetom ste lahko skrili vse to, in pred Brinjčani tudi ... Ampak pred sabo se niste mogli skriti. Ti še posebej ne, Mirt, pa ne le zaradi brazgotinice, ki ti jo je Fiks pustil za spomin. Ko se je rodila Nasta, si vedel, da je prišel čas obračuna – prej ko slej vedno pride ...

Mar naj bi znorel do konca, tako kot Nils? se je branil. Mar naj bi šel na policijo in se ovadil? Tisti trije bi bili še vedno mrtvi. In zakaj bi storil to – saj so –

Saj so zaslužili kazen, kajne?

In Mirt, ki je najbolj od vsega sovražil hinavščino, je zaprl oči in zastokal sam vase:

Da. Zaslužili so jo.