Vse zgodbe se vsaj rahlo dotikajo tistih mejnih področij, ki že od nekdaj burijo človeški duh, in se z njimi spogledujejo tako skozi psihološka kot tudi skozi parapsihološka očala. Kajti do kod seže človekov (raz)um, njegova moč in energija, ko se znajde v primežu brezizhodnosti ali izgube? Ko je edino, kar še lahko izgubimo, bolečina, se naše bitje zlahka raztegne tudi onkraj, v svetove, ki jih sicer nočemo videti.

IZ KNJIGE:

V kuhinji je sedela Lucy.

»Lucy bo zdaj živela tukaj, z nama,« je skoraj zavpil moj mož in se mi smehljal na isti način, kot sem to opazila pri Transceene. Koža kot da mu bo vsak hip počila. Zdelo se mi je celo, da so se mu zobje podaljšali in pomaknili naprej kot zajcu. Otrla sem si oči.

»Kaj se dogaja?« sem vprašala, nihajoč med željo, da ga s ponvijo, v kateri je cvrl palačinke, mahnem po glavi, in nujo, da grem na stranišče, si umijem zobe in se oblečem. Ker ni odgovoril, sem se obrnila k dekletu:

»Kje je mama?«

Zasmejala se je – zašklepetala, zakrulila, to ni bil glas, ki bi ga lahko uvrstila v katero koli znano človeško kakofonijo. Bil je glas, ki sem ga slišala prejšnji dan. Samo da je bil tako od blizu slišati še hujši, še bolj … mehanski?

Mož se je še vedno režal. Stal je pred plinskim štedilnikom in metal palačinke v zrak, kot da je to edina reč, ki je v tem trenutku vredna njegove pozornosti. Lucy je vstala, ujela palačinko v zraku in si celo – celo! – stlačila v usta. Videti je bilo, da jo je pogoltnila z enim samim grižljajem.

»Mmm,« je rekla, le da ni zvenelo kot »mmm«, zvenelo je kot brnenje. Ne mehko predenje avtomobilskega motorja, prej cvileč resket brivskega aparata.

»Tisto ni nobena mama,« je rekla. Ošinila me je s kotičkom oči, kot da nisem več kakor senca, položila roko mojemu možu okoli vratu, približala svoj obraz njegovemu in mu potisnila jezik v usta.

Kriknila sem in skočila med njiju. Pravzaprav sem poskušala. Lasten glas mi je počeno zvenel globoko v ušesih; odbila sem se od njunih tesno objetih teles kot teniška žogica. Še sem kričala, ne vem, ali so bile besede ali le nepovezani glasovi, zmanjkovalo mi je sape, v grlu me je žgalo. Pa ni bilo videti, da bi me kateri slišal. Skušala sem odtrgati oči od prizora, ki me je sekljal v tlačenko, ki mi je z mastnimi črkami tiskal v možgane, da je moj zakon le farsa, da je moje življenje jalovo, da sem povsem odveč, a nazadnje sem si morala z rokami zakriti obraz, da sem se iztrgala iz bodeče okamnelosti in zbežala.

Založila sem vrata telovadnice s kozo, povlekla iz kota ponjavo in skakala, skakala. Ob vsakem odrivu sem zavpila. Odmev desetin krikov se je spajal v zvok, ob katerem bi še pred dnevom verjetno zblaznela; zdaj se mi je zdel normalen. Vsekakor mnogo normalnejši od tistega Lucyjinega brnenja. Od tistega moževega režanja. Ko mi je zmanjkalo moči, sem obsedela na robu in poskusila razmisliti o vsem skupaj. Nekomu se je očitno zmešalo. Vprašanje je bilo le: onima dvema ali meni? Pomislila sem na vrtna dela, ki naj bi jih še postorila. Na novi tečaj gimnastike, ki naj bi ga kmalu odprla. Na članke o zdravem načinu življenja, na nasvete o razgibavanju, ki so še čakali, da jih napišem. Zdaj se je vse zdelo nesmiselno. Zdrav način življenja? V katerem svetu sploh obstaja kaj takega? V temle tu je zdaj le še norost.