Roman temelji na moji izkušnji z očetom, ki je zbolel za alzheimerjevo boleznijo, pri čemer sem se skušala kar najbolj vživeti v njegovo kožo, v to, kako je svojo bolezen – in z njo ves svoj spremenjeni svet – doživljal sam. Z romanom sem gostovala po vsej Sloveniji – in povsod se je dovolj dotaknil bralcev in poslušalcev, da so nekateri zmogli dati iz sebe nepredstavljivo bolečino, grozo, žalost in jezo, ki neizogibno spremljajo premnoge svojce dementnih bolnikov. Roman namreč prav ničesar ne olepšuje. Iskreno spregovori o nekdaj ljubečih odnosih in nekdaj urejenem življenju, ki jih bolezen neusmiljeno raztrga, raztrga pa tudi srce – bolnika in njegovih najbližjih.

IZ KNJIGE:

Gospod x je pestoval dojenčka. Še čisto majhnega črnolasega dojenčka. Je deček ali deklica? Otrok je dremal, gospod x pa je z desnico segal po rezine čokoladne rulade, ki jo je postregla neka ženska. Sedel je v sobi brez oken in vrat, zidovi pa so bili nizki, niso segali do stropa. Ljudje so jih brez težav prestopili.

V resnici sploh ni zid, jim je rekel gospod x, to je škarpa. Spomnim se, kako smo jo gradili. Morali smo skopati globoke temelje, ker se je zemlja ves čas posedala.

Ugriznil je v rezino rulade.

»Kje pa vidiš kakšno škarpo?« je nekdo vprašal. Zdelo se mu je, da govori njemu.

Škarpo? Torej, škarpa je povsod. Škarpa je dobra za sedenje, je dejal gospod x. Ko sem bil pri vojakih, smo zgradili ogromno škarp za tisto cesto … Kako se je že imenovala? Cesta, ki se je vzpenjala visoko v hrib, čez vznožja visokih gora. Makadamska … madamska … makarska cesta? Ni se mogel spomniti. Tam so se streljali, se mu je zdelo. Kdo je streljal koga? Zakaj? Zbogom, orožje. Kaj to pomeni?

Dojenček se je zdramil in zacmihal. Gospod x si je rekel, da je malček zagotovo lačen, vzel je košček rulade in ga potisnil v nakremžena usteca. Ne, dojenček sploh ni maral te okusne slaščice, izpljunil jo je in zavreščal. Potem je prišel neki visok fant, mu vzel otroka iz naročja, nekdo drug ga je prijel za ramo in mu rekel, naj gre z njim. Šla sta skozi vrata, ki niso bila prava vrata, ker so bila izbočena kakor povečevalno steklo. Posadili so ga na sedež brez naslonjala in potem je dolgo strmel v majhno okno, polno preskakujočih podob, kot da je svet tam zunaj poblaznel.

Čez nekaj časa je prišla v sobo njegova mama in rekla, da bosta zdaj šla domov. Gospod x si je oddahnil. Končno se bo lahko najedel. Ko mu je v veži pomagala obleči jopič, je pri vratih zagledal žensko z dojenčkom.

Njo pa poznam, je rekel mami. Pa maleckega sem tudi že videl.

Stopil je tja in pobožal otročiča. Ženska ga je s prosto roko objela okoli vratu in ga poljubila na lice.

»Priden bodi, ata,« mu je rekla.

Gospod x se je nasmehnil. Stisnil ji je roko in odvrnil:

Ti tudi, in bodi srečna.

Slišati je bilo odsekan, divji glas, skoraj kot bi zaskovikala sova, in gospoda x je obšel močan, nerazložljiv občutek, da se poslavlja.

[…]

Gospod x je sedel v neznani sobi, polni sitnih ljudi, ki so ves čas nekaj čvekali v neznanem jeziku. Oddahnil si je, ko so ga poklicali v drugo sobo. Z neko starejšo gospo sta sedla za mizo, na drugi strani je sedel starec, njegovi lasje so bili – ne, ali je plešast, zdi se, da nima las, zato pa ima dva para oči in hudobno gleda. Gospodu x je odleglo, ko je videl, da se ta čudni dedec sploh ne zmeni zanj, temveč zaslišuje starko. Ta je govorila počasi in vmes tuhtala; vse skupaj je postajalo dolgočasno, zato je gospod x vstal in se odpravil proti vratom. Tedaj je starka vstala in pritekla za njim.

»Počakaj, šmaš, šmaš,« je rekla.

Gospod x ni vedel, kaj pomeni šmaš, ker pa je govorila prijazno, se je vdal in se vrnil na stol. Tudi moški je vstal, in zdaj je gospod x opazil, kako je visok, s temenom se je dotikal stropa. Postalo ga je strah. Falot ga je zlobno opazoval in se prebrisano smehljal.

»Kairi zan zanda?« je dejal in znova sedel. Zvenelo je kot vprašanje.

Gospod x je jezno namrščil obrvi. S tem tujim jezikom bi ga radi spravili v zadrego. No, tega zadovoljstva jim že ne bo privoščil, saj ni od včeraj.

»Kolot stai?« je spet siknil dedec.

Nehaj! je zakričal gospod x. Gospa poleg njega je poskočila, ga prijela za roko. Otresel se je je.

Domov grem, je odsekal in se spet namenil proti vratom.

Tedaj je moški vprašal:

»Kako se pišete?«

Gospod x se je obrnil in osupnil. Možak ni bil več velik, pravzaprav je bil prav majhen možic, nosil je očala in med prsti vrtel svinčnik. Tudi hudoben ni bil videti. To v resnici sploh ni bil tisti od prej. Ko mu je obrnil hrbet in se napotil k vratom, sta se morala zamenjati.

Vi ste bolj prijazni kot tisti prej, je iskreno dejal gospod x.

»Kako se torej pišete?« je ponovil možic. Gospod x je povedal ime in priimek. Možic je priljudno prikimal in vprašal:

»Vas je kdaj česa strah?«

Prav ničesar, se je zasmejal gospod x. Hip zatem pa ga je hladno stisnilo v prsih in dodal je: Le tega se včasih bojim, kaj bo z mano zdaj, ko so mi vsi pomrli, ko sem čisto sam na svetu.