Okrog in okrog se razprostira tišina, ki pa v resnici sploh ni tiha. Od nekod se sliši smrčanje; iz bližnjega gozdiča nekaj grli, mogoče gozdni golob ali celo sova. Včasih zapoka kakšna veja. Ali pa se po gozdu proti taboru vali nekaj velikega, težkega … cop-pok, cop-pok …
»Hej!« vzklikne nekdo in neka roka se spusti Tjaši na ramo.
Tjaša se tako prestraši, da niti zakričati ne more. Kolena se ji zmehčajo kot maslo. Ko se roka dvigne in v svetlobo ognja stopi Vesna, dežurna, se Tjaša zvrne na bok. Verjetno od olajšanja.
»Da me nikoli več tako ne prestrašiš,« zasope, ko pride k sebi.
Vesna se zasmeje. »Saj si ti tista, ki straši tod okoli. Ko sem te gledala, kako sediš, nekakšen temen kup pred ognjem, sem že pomislila, da me je obiskal kakšen gozdni škrat!«
»Kar zafrkavaj se,« je jezna Tjaša. »Misliš, da ne bi spala, če bi lahko? Pa ne morem.«
»No, mi boš pa delala družbo,« zadovoljno reče Vesna. »Saj je grozno dolgočasno tole straženje. In koga sploh stražim, bi rada vedela! Menda ne bo kdo sredi noči vstal in pešačil pet kilometrov do prve avtobusne postaje. Še manj pa se bo kdo sredi noči pritepel v tabor. Le kaj bi nam lahko ukradel?«
»Mislim, da gre bolj za taborniški duh …« odvrne Tjaša. Vesna je starejša in bi to morala sama vedeti, pomisli.
»Itak, itak, punči. Malo se šalim.« Vesna uvidi, da mlajša tabornica v tej mesečni noči vse jemlje smrtno resno, zato pomirjujoče doda: »Boš čaj?« In jima nalije iz termosteklenice vsaki skodelico.
Vroča tekočina ogreje Tjašo in jo povsem prebudi. Najraje bi se nemudoma podala na izlet, kamor so namenjeni naslednjega dne. Kraj ima ime, ki kar samo vabi, naj ga kdo obišče in pokuka v njegove skrivnosti: Vijeglava jama.
»Zjutraj pa v jamo, a?« reče Vesna, kot bi brala Tjašine misli.
»Ti tudi?«
Vesna odmahne z roko. »Dvakrat sem že bila. O vijeglavem zmaju, ki žre mlade punce, vem že vse.«
Nato se ovede, da Tjaša nepremično strmi vanjo, in se zasmeje. »Tako seveda pravi legenda!«
»Da žre punce?« se Tjaši še vedno majčkeno trese glas.
»Vsako pomlad iz jame bruha voda. Stari ljudje so verjeli, da vijeglavi zmaj joče. Če je bil hudo žalosten, je voda v potoku narasla in začela poplavljati. Zato so se odločili, da bodo zmaja potolažili z daritvijo. Poskusili so s kravo, z ovco, kaj vem s čim še vse … Ampak delovalo je, šele ko so v tolmun na dnu jame vrgli mlado dekle. Potem je zmaj več let počival. In potem …«

[…]

Poglejmo tudi mi skozi daljnogled.
Fant, ki se je napotil k brajdi, ni mogel biti dosti starejši od Tristana in Klemna. Izginil je v gostem listju, medtem pa se je po stopnicah pred vhodnimi vrati spustila starejša ženska. Fant se je spet prikazal in ji nekaj dal v roke. Ženska je ponesla stvar k ustom. Saj res – grozd ima! Malo je požvečila, izpljunila in odkimala. Nato je obsedela na zadnji stopnici, fant pa se je vrnil v hišo.
»Mogoče sta vnuk in babica,« je povzel Tristan in odmaknil daljnogled. »Mogoče je tu na počitnicah.«
»Ali pa nima staršev.« Klemen je vzel v roke daljnogled in ga prislonil k očem. »Kaj pa, če sta revna pa skuša zaslužiti kak evro s prodajanjem kapnikov …«
»Ne verjamem,« je Tristan zavrnil Klemnov poskus, da bi opravičil Frackovo početje. »Nisi videl, kako je bil oblečen? Adidasova trenirka, tista bleščeča, kakršne so letos tako moderne …«
»To ima najbrž od mojih stodvajsetih evrov,« je pripomnil Klemen in se počutil malce bedasto.
»No, če bi bil reven, jih ne bi zapravil za frajersko trenirko,« je pribil Tristan.
Nekaj časa sta molčala. Nato je Klemen izpil svoj sok in vprašal:
»Kaj bova pa zdaj? Menda ne misliš čepeti tu ves dan, dokler ne bo tale tip šel v jamo – če bo sploh šel?«
»Nič drugega nama ne preostane …« je priznal Tristan. »Sicer ne bova ugotovila, od kod dobiva kapnike.«