IZ KNJIGE

Kaj je narobe z zgodbo o jagodah, kako se koga stisne v kot in kako lahko v skednju zagrmi.

Kmalu zatem je nekdo poropotal s tolkalom po velikih vhodnih vratih kmetije. Ida, kmetova žena, je presenečena odprla vrata zgodnjemu nedeljskemu obisku.
»Dobro jutro,« sta zapela fant in punca. »Oprostite, da vas motiva, ampak ali bi lahko dobila malo vode?«
Preiskujoče ju je premerila in nato zadržano, brez pozdrava, zamrmrala:
»No, pa stopita noter.«
Preden pa je zaprla vrata, je na hitro ošinila dovoz, kjer se je na planoto privijugala cesta iz doline, ter gozdno stezo na nasprotni strani. Vse je bilo prazno.
»Kaj pa počneta tako zgodaj v gozdu?« ju je vprašala, ko jima je postregla z malinovcem.
»Šla sva iskat jagode,« je rekel fant.
»Pa jih še ni,« je dodala punca. Po nepotrebnem. Jasno, da jih še ni, saj je vsaj še mesec dni prezgodaj zanje! Ida je začutila, da s to zgodbo nekaj ni v redu, vendar se ji ni posrečilo razvozlati, kaj jo moti.
»Sta sama?« je vprašala.
»Sama,« sta prikimala. Fant je dodal:
»Drugi so šli samo do jase, midva pa sva upala, da bova le našla kaj.«
Dekle je napravilo majhen požirek, takoj nato pa zakašljalo v rokav. Potem jo je milo pogledalo:
»Joj, oprostite, ali bi lahko šla še na stranišče?«
Saj lahko počepneš v gozdu, je imela na jeziku Ida, vendar se je zadržala in punci pokazala pot do kopalnice. Ko se je vrnila, je našla fanta, kako opreza skozi okno. Za malinovec se sploh ni zmenil. Vse skupaj je bilo več kot sumljivo!
»Čigava pa sta?« ga je vprašala.

Tjaša in Klemen sta se tihotapila ob steni drvarnice. Prišla sta do priprtih vrat in smuknila noter. Bilo je mračno, toplo, dišalo je po trskah in žagovini. Ko so se jima oči privadile na polmrak, sta si natančno ogledala prostor. Bil je urejen, drva so bila lepo zložena, orodje na steni. Nobenih belih plastenk ali česa podobnega ni bilo videti. »Greva do skednja,« je zašepetal Klemen in previdno pokukal izza vrat. Nato ji je pomignil in po prstih sta odhitela proti skednju. Ogromna dvojna vrata so bila odprta, videti je bilo traktor in nekaj vreč. Le kaj je v njih?

Medtem se je punčara končno vrnila iz kopalnice. Bila je zardela in očitno živčna, opletala je z rokami, kot bi ji bile odveč. In nenadoma je Ida vedela, kaj jo je pri zgodbici o jagodah tako motilo!
»Čujta, vidva!« je povzdignila glas. »Če sta šla nabirat jagode – zakaj pa nimata nič s sabo? Nobenih lončkov, a?«
Mulca sta se spogledala. Saj je vedela! Gotovo ju je kdo poslal, da bi vohljala okoli kmetije. Ko Dane ne bi uporabljal teh čudnih škropiv, je ne bi skrbelo, tako pa … Ves čas ima občutek, da nekdo stika okoli kmetije in da se to ne bo dobro končalo.
»Saj jih nisva šla nabirat,« ji je odgovoril fant. Osupnila je. Mislila je, da jima je prišla do živega, vendar je fant deloval zelo samozavestno, le punca je bila še malo bolj rdeča v obraz. Če dobro pogledaš, se zdi, da ima tudi rdeče oči. Se je cmerila?
Fant je nadaljeval:
»Šla sva jih jest! Za tisto pest ali dve se ne splača nositi lončkov, bolje jih je takoj pojesti, dokler so še hladne in sveže.« Nasmehnil se ji je. Stisnil jo je v kot, in tega se je zavedal.
Ni ji preostalo drugega, kot da ju vljudno požene iz svoje kuhinje.

»Poglej, Tjaša,« je rekel Klemen. »Tu zadaj so še ena vrata, pridi!«
Vstopila sta in presenečena obstala. Prostor je bil brez oken, vendar je skozi odprta vrata padalo dovolj svetlobe, da sta lahko videla bele plastenke z znano nalepko o hrošču, ki so stale ob steni. Klemen jih je pretipal – večina je bila praznih!
»Vse to je porabil, tisto ob potoku pa je izgubil!« je zaključil. »Najbrž za to sploh ne ve!« Zatipal je po žepu za telefonom.
Tedaj je nekaj zatemnilo svetel okvir odprtih vrat.
»Klemen!« je zašepetala Tjaša in ga prijela za rokav.
»Kaj pa je zdaj to?!« je zagrmelo nad njunima glavama.