KITEK VITEK PREBEDI ZIMO

Kiti imajo ogromno podkožne maščobe in že od nekdaj velja, da čim večji in širši je kit, tem pomembnejši, lepši in bolj spoštovan je. Debelost pa ni le stvar videza in ugleda, temveč kitom pride zelo prav zlasti pozimi, ko se umirijo, ko lebdijo v globinah in pustijo morskim tokovom, da jih gugajo sem ter tja kakor ogromna zibelka. Takrat po več mesecev ničesar ne zaužijejo, temveč se prepustijo razmišljanju, pojejo davne pesmi s svojimi nenavadnimi, pridušenimi glasovi, ali pa preprosto samo dremuckajo. Zima je čas počitka in obnove. Zato pa si je treba prej nabrati čim več maščob, da zalog ne zmanjka prehitro.

Bližala se je prva zima v življenju kitka Vitka. Že rodil se je bolj suhcen od svojih bratcev in bratrancev, zato mu je mama dala dokaj nenavadno, a zelo primerno ime. Malce jo je skrbelo, kaj bo kasneje, ko bo Vitek postal ogromen, vendar povsem odveč. Vitku je bilo skoraj leto dni in še vedno je bil droben in vitek, bolj podoben delfinu kakor kitu. Zdaj mame ni več skrbelo ime, temveč njegova vsebina.

»Vitek, jest!« je klicala. Ostali kitji mladiči so že pridno zajemali planktonov golaž in prigrizovali algovo pogačo, Vitek pa se je podil visoko, tik pod vodno gladino, in lovil poslednje sončne žarke. »Večno ista pesem,« je godrnjala mama, ko se je končno priklatil k večerji, ves upehan in izmučen. »Zdaj se pa le dobro podloži,« mu je strogo naročala in hitela pomivat posodo.

Ko je znova pogledala k mizi, je njen najmanjši otrok spal z glavo pod mizo. Na krožniku je manjkal le grižljaj pogače. Mama je zastokala, vendar ni imela srca, da bi Vitka zbudila in ga zopet silila s hrano. Nežno ga je dregnila, da je zdrsnil na svoje ležišče, in njegovo večerjo vrgla v smeti.

Vitek je poznal sto načinov, kako se izogniti hrani. Mnogokrat je bil čisto zares tako utrujen od norenja po vodi, da se mu preprosto ni dalo niti ust odpreti. Ob ostalih priložnostih pa ga je 'bolel vos', 'bilo mu je slabo', dobil je 'vnetje grla' ali pa je 'kosil pri prijateljih'. Jedel je le takrat, ko je bil res lačen; nikakor pa se ni hotel basati s hrano tako kot njegovi sorodniki. Vitku se je zdelo prav fino, da je tako majhen in spreten; in glede zime je imel čisto svoje načrte.

Mama je znala njegove izgovore na pamet, vendar ji je počasi zmanjkovalo moči, da bi se bodla z njim. Ko pa se je zima vse bolj bližala, jo je resno zaskrbelo, kako bo Vitek preživel več mesecev brez oblog, ki bi mu zagotavljale zalogo hrane in toplote. Nazadnje se je v svoji stiski obrnila na starešino, na Sinjega Kita. Prosila ga je, naj prepriča Vitka, da mora ubogati in več jesti.

»Mnoge druge morske živali se pred zimo zatečejo na varno. Morske zvezde se zarijejo globoko v pesek. Morski konjički se zlepa ne prikažejo iz svojih votlin,« je predaval Sinji in si mislil svoje o današnji mladini, ki meni, da je vso modrost morja zajela že s prvim požirkom planktona.
»Eh, ti morski konjički se itak kar naprej skrivajo, strahopetneži,« se je zmrdnil Vitek, ki se ni Sinjega prav nič bal.
»Tudi medvedi zimo prespijo,« je preudarno dodala Melba.
»Medvedi niso morske živali,« je trmoglavil mladič.
»Tem boljši dokaz,« je zagrmel Sinji, »da je to edina pametna stvar, ki jo lahko počneš pozimi – celo za zunanje živali!«
»Jaz pa nočem petih mesecev svojega življenja kar predremati!« je zaklical Vitek. »Kaj ni škoda časa? Koliko izletov, koliko iger in skokov in salt bi kar prespal! Poleg tega pa bi rad videl sneg!«
Sinji in Melba sta osupnila. Česa takega še nista slišala. Da bi se kit odrekel svoji meditaciji, svojemu počitku, edinemu resničnemu miru in skrivnostnim duhovnim doživetjem – ker bi hotel videti sneg? Čista norost.
»Ljubček, si prepričan, da nisi delfin?« je vprašala Melba in se zastrmela vanj skozi svoj monokel, izdelan iz pokrova školjke bisernice.

Vitek je bil prepričan. Prepričan je bil tudi, da bo zimo prebedel in da je to najpametnejša odločitev. Navsezadnje ostalim kitom ni preostalo drugega, kot da to noro idejo požrejo. Nekateri so godrnjali, drugi so se kar odkrito zgražali, spet tretji pa so Vitka skrivaj občudovali, da ima dovolj poguma in si upa izstopiti iz večnih, uveljavljenih tirnic vsakdana. Nekaj Vitkovih prijateljev je obelodanilo, da bodo storili enako; ampak mame so jih kaj kmalu prepričale v nasprotno, sploh zato, ker kiti – razen Vitka – v splošnem nimajo nobenih želja ne po odrekanju basanju s hrano ne po snegu.

Nekega pustega dne, ko sonce niti enkrat ni prebodlo jeklene sivine neba, je voda v bližini koralnega grebena zabrnela in vzvalovala od dolgih, zateglih, skrivnostnih klicev.
»Začelo se je,« je vznemirjeno zašepetala Vitkova mama. »Že kličejo!«

Zbrala je četico svojih otrok in jim še zadnjič zrecitirala napotke: »Ne oddaljite se preveč; nikakor ne zapuščajte zaliva; ne derite se prepogosto, sicer se ne boste razumeli; če zaspite, pazite, da boste imeli repno plavut niže od glave, če ne želite dobiti hudega glavobola. Ne jejte, česar ne poznate, sploh pa imate dovolj zalog. Ne zaletavajte se v odrasle.«

Kiti so naveličano prikimavali in radovedno oprezali proti grebenu. Oddaljeni klici so zveneli kot vabilo na skrivnostno srečanje, katerega vsebine neposvečeni niti slutijo ne. Globoko v sebi so čutili nezadržno nujo, da se čim prej odpravijo v globine, v katerih kraljujejo Sinji in še nekaj očakov.

Medtem je mama odplavala do Vitka. »Otrok moj,« je zašepetala in zaprla oči. Vitek je opazil solzo, ki se je zasvetlikala in nato zlila z vodo. V tistem trenutku je skorajda obžaloval svojo odločitev. Nenadoma se je živo zavedel, da bo nekaj mesecev čisto sam, brez mame in bratcev, brez svojega rodu. Poleg tega pa so – čeprav si kar ni hotel priznati – oddaljeni klici tudi v njem prebudili nedoločno hrepenenje.

»Mama, pospremil vas bom,« je dejal in zlezel pod njeno plavut, kot je to rad počel, ko je bil še čisto majhen. Mama je odprla oči in se mu nasmehnila. Skupaj sta se pridružila ogromni jati, ki si je počasi, a vztrajno utirala pot v globine ob koralnem grebenu. Jata je bila povsem tiha; kiti so strmeli predse, kot bi bili hipnotizirani. Samo Vitek in mama sta kalila popolno tišino.

»Govorila sem z delfinom Martinom,« je šepetala mama. »Vzeli te bodo pod svoje okrilje, dokler se ne vrnem. Bodi priden in ubogaj ga.«
»Bom, mama,« je obljubil Vitek, nato pa obmolknil, saj ga je v grlu težil jok. Ni si predstavljal, da bo slovo tako težko. Plaval je tesno stisnjen ob mami, vsrkaval vase njen prijetni vonj, ki ga je spominjal na dom, na ljubezen in varnost, in požiral solze.

Priplavali so do cilja. Bilo je tako temno, da Vitek ni videl več kot ped pred sabo. Samo slutil je bližino ostalih kitov. Globoki, odmevajoči zvoki so polnili globine. Kmalu je, še vedno prižet k mami, začutil, da je začela dihati zelo počasi. »Mama?« je zašepetal, vendar ni bilo odgovora. In zdaj je tudi njega začelo prežemati to čarobno vzdušje. Zdelo se mu je, da mu po hrbtu gomazi stotine majhnih rakcev. Obšlo ga je, da bi zaprl oči in se prepustil spancu, ki je zajel ostale.

Potem pa se je spomnil, da je majhen in vitek in da ne more prespati petih mesecev. In spomnil se je na sneg! Takoj je bil čisto buden. Pritisnil je mami poljub na lice, nato pa se je obrnil in odločno odplaval proti sredini zaliva, kjer je prebival delfin Martin. Vitek je poznal skoraj vse delfine, saj se je večkrat igral z njimi. Vozel v grlu je popustil; Vitek je že komaj čakal, da se sreča s tovariši.

Minevali so tedni in Vitek je bil še vedno vitek, gibčen in neugnan. Bril je mrzel decembrski veter, on pa je skupaj z ostalimi delfinjimi mladiči lovil valove, kukal nad vodno gladino, čakal sneg in le stežka krotil svojo radovednost. Delfini so se mu včasih smejali in mu pokroviteljsko dopovedovali, da sneg 'ni nič posebnega'. Martinova družica Fina pa mu je pripovedovala, kako čudovito je, ko na morsko gladino padajo beli kosmi snega.

Na otoku Puklmec so poletja zelo vroča in zime zelo mrzle. Sneg pogosto zapade že novembra in vztraja včasih vse tja do aprila. Prva zima v življenju kitka Vitka pa se je nemarno obirala. Šele v začetku januarja je Vitek doživel premiero sneženja.

Kakor vsako jutro je – potem ko je malo popraskal po krožniku z zajtrkom; brrr, Fina je kuhala še bolj čudne in neokusne stvari kakor mama – lebdel poleg temnih čeri v bližini obale. Bil je tik pod gladino in nenadoma je ugotovil, da je nad njim vse popolnoma tiho. Ponavadi je lahko slišal predirljive krike galebov in pelikanov, tega dne pa nič. Močno je zaplaval in izvedel eleganten skok nad vodo. Ostrmel je. Z neba so tu in tam padale majhne bele kroglice. Skorajda so bile podobne ribjim jajčecem, vendar pa so bile veliko lepše, bolj puhaste, in narahlo so poplesavale v vetru. Ko se je spet potopil, se je umiril in uprl oči navzgor. Snežinke so padale naravnost nanj in vse več jih je bilo. Tako rad bi se jih dotaknil, jih okusil, vendar pa so izginile v tistem trenutku, ko so se dotaknile vode. Tega ni razumel, zato je preplaval ves priobalni del zaliva, ampak snežinke si nikjer niso mogle utreti poti do njega.

Takrat so priplavali delfinji mladiči. Starejši so mu že od daleč klicali: »No, Vitek, pa si dočakal svoj sneg!« – »Sem,« je zamišljeno prikimal kitek, »vendar sneg ne more do mene!« Delfini so se zahihitali. »Snežinke so hladnejše od vode, in ko se je dotaknejo, se stalijo,« mu je povedal Lin, Martinov najstarejši otrok. »Kako to veš?« se je čudil Vitek. »Vi kiti mislite, da ste – s Sinjim na čelu – najpametnejši,« mu je malce zviška odvrnil Lin. »Ampak delfini vemo reči, za katere Sinji še slišal ni!« Nato je pomežiknil Vitku in nadaljeval s prijaznejšim glasom: »Pridi, odplavajva do obale.«

Vitek mu je zmeden sledil. Nekaj metrov pred obalo se je Lin ustavil in pomolil glavo iz vode. Vitek ga je posnemal. »Ahhhh!« je zavzdihnil.

Presenečeno je strmel v pokrajino. Vse, kar je bilo poleti zeleno in jeseni sivo, se je zdaj kopalo v mehki beli odeji. »Kakor v pravljici,« je zašepetal in se spomnil na mamo. Kakšna škoda, da tega ne bo nikoli videla!

Odslej je Vitek vsak dan plaval v bližini obale, kukal nad vodo in občudoval belo, rahlo zabrisano podobo dreves, hribov in oddaljenih hišic Haulijev. Nekega jutra pa je doživel novo presenečenje. Ko se je hotel dvigniti iz vode, se je zaletel v nekaj nevidnega, vendar neprijetno trdega. Delfini so mu v smehu povedali, da je to led. Voda se je v tistih dneh pošteno ohladila in Vitek je staknil grd prehlad. Fina mu je kuhala čajčke iz morskih trav ter ga oblagala z narezanimi spužvami, da bi mu zbila vročino. Zelo slabo se je počutil in nekajkrat je zajokal ter klical mamo. Ampak delfini so bili častivredni: niti enkrat se mu zaradi tega niso posmehovali.

Ko je ozdravel, je Vitek raziskoval dalje. Morje je ponujalo obilje dogodivščin in nenavadnih pojavov, vseeno pa je še vedno vsak dan odplaval do gladine in si z mest, kjer je led že popustil, ogledoval sneg. Nekega večera, ko se je ravno nameraval spustiti do Martinovega bivališča, je zaslišal nenavadno cingljanje. Zvenelo je kot najlepša uspavanka. Očaran je poslušal ter razmišljal, od kod neki prihaja ta nežna melodija.

»To igrajo vile v Mahovi jami,« mu je kasneje razložil Martin. Vitek je bil očaran. Sneg, led, vile s čudovito pesmijo – in on naj bi bil vse to prespal? Kakšna sreča, da ni tak kot ostali kiti! In če me bo zaradi tega kdo zamenjal za delfina, mi je to lahko samo v ponos, si je na tihem priznal.

Ko je sneg skopnel, je Vitek vse teže čakal na vrnitev mame in bratcev. Pesem vil je že zdavnaj utihnila; zdaj je ponoči prisluškoval, da bi slišal čarobne glasove, ki bi napovedali prihod njegove rodbine. Bilo pa je jutro, ko ga je po licu pobožala mehka plavut. Še preden je odprl oči, jo je začutil: »Mama!«

Vitek je potreboval več dni, da je mami povedal o vsem, kar je doživel. Ko se je prvo noč pocrkljal pri njej, ga je malce hudomušno povprašala, če mu je bilo kaj dolgčas po njej. »Malo že,« je priznal in vesel je bil, da v temi mama ni mogla videti njegove rdečice. »Ko sem bil bolan,« je dodal, da bi zmanjšal učinek priznanja. Mama ga je stisnila k sebi: »Letošnjo zimo pa boš odšel z nami, kajne?«

»Hmm … Mogoče,« je odvrnil Vitek, ampak v sebi je vedel, da ne bo. Preveč stvari je še, ki bi jih rad videl, otipal, povonjal, okusil, izvedel. In poleg tega se bodo pozimi v Mahovo jamo spet vrnile vile! Ampak mama, ki njihove pesmi ni slišala, ne bi mogla razumeti. Vitek se je privil pod njeno plavut – še vedno je bil tako droben, da ga je vsega pokrila – in sladko zaspal.