Vile so se nemudoma odpravile na pot. Visoko v gori so v brezovem gaju previdno izkopale tri mlada drevesca, ki bi v senci večjih sestra težko uspevala. Ko je ura odbila polnoč, so znova stale na boku holma nad vasico. Tam, kjer se je rahlo položil, so z leskovimi šibami zarisale čarni krog. Vanj so posadile vsaka svoje drevesce.
Ko ga je Koprivka sadila, je takole govorila:
Brezovo drevo, ti boš čuvalo telo.
Kožo in lase, ledvice in srce,
sklepe in kosti, usta in oči.

Ko ga je Zlatica sadila, je takole govorila:
Brezovo srce kot mlado je dekle,
v čistosti trepeče, kot mati je ljubeče,
kot babica je bodro, izkušeno in modro.

Ko ga je Murka sadila, je takole govorila:
Brezov duh je umen, je srčen in pogumen.
Omili bolečine, prežene duhovine.
Nesrečnim daje luč, zgubljenim daje ključ.