SRED NOČI DOMO
Pri Rezmanu radi so karte igrali
in tudi naš ati so šli tja večkràt
ob sobotah; pa mene so s sabo jemali,
navadno k dekletom poslali me spat.
Je Rezmanca moške tako pogostila:
prežgala je sladkor in špirit gor vlila,
potem pa so kvartali cele noči.
Nekoč pa so ati pijani bili
tako, da so karte jim padle iz rok;
in sredi noči sva hodíla domov.
Je blizu Matvózov'ga mlina bilo,
ko ati obstane, prisluhne v temò.
»Nekdo gre za nama! Ne čuješ? Bog moj!
Pa kakor da vleče verigo s seboj!
Je vrag ali duša, ki išče svoj mir?«
Obrneva se – a nikogar nikjer.
Pri mlinu spet ati nazaj se ozre;
od groze so kvišku mu stali lasje.
Čeprav ni zagledal nobenih duhov,
je ati prišel čisto trezen domov.
A SE TI BOGA NE BOJIŠ
Moja mama, vdova, se je drugič poročila;
ta naš očim pa je človek bil, požrten sila.
Škodoželjnost in zavist, pohlep in zlo so gnali
v dejanja taka ga, da smo se vsi ga sramovali.
Pri polnih kaščah žita hlebce kruha je prešteval;
od svoje mame in od nas garanje je zahteval;
sosedu, ki v svoj gozd je borovnice šel nabirat,
pa je naš očim na skrivaj se lotil most podirat.
Nekoč pa – téga si še zdaj ne morem raztolmačit' –
naš očim svojo lastno mater je poslal beračit.
Od jutra do večera zanj garala je staríca,
a on jo k tujcem je poslal, češ da je beračica.
Na pragu se obrne mati in takole reče:
»Beračit goniš me, a glej, da se ti ne zareče!«
In solzna je čez prag stopíla s košem na ramenih.
Par let kasneje hiša je izginila v plamenih.
Prišel je okupator – in kar šnopsa smo imeli,
so ga popili, očimu pa rebra so prešteli.
Vso bogatijo našo so neusmiljeno požgali,
a nas brez ceremonij v taborišče odpeljali.
Po vojni mama je umrla, on se je postaral,
od nas otrok pa ga nihče preživljati ni maral.
Nekoč tako ošaben mož okrog je zdaj prosjačil,
kot mati rekla je: »Sin, da ne boš kdaj ti beračil!«
KVOC NI BVO
V Šentanelu hude zime včasih so bile.
Snega dva metra in še več. Tako kmetije vse
bile na nek način so od sveta odrezane.
Jeseni kmet pripravil si je vse za dolgo zimo:
soli, sladkorja, pa meso in sadje, povrtnino,
da do pomladi je prehranil sebe in družino.
Če v takem času kakšna smrt v družini se zgodi,
še pokopati rajnega ni kos, pred da skopni;
zato so tudi krste na podstrešjih hránili.
Pri Pokržniku v taki zimi dedek je prenehal.
Pomólili so zanj in krsto spravili za streho.
Spomladi so na britofu mu izkopali leho.
Pomladna dela se pričnó. Že orjejo ljudje.
Prigrizek babica pripravlja in domisli se,
da na podstrešju v krsti nekaj suhih hrušk je še.
Pa pošlje vnukinjo: »Prinesi hrušk, da skuham jih!«
Dekle odide, kmalu pa s podstrešja sporoči:
»Babíca, hrušk ni kje, samo naš dedek tu leži!«